Od Zgornjega Mangartskega jezera po gazi do Zacchija in višje v okviru globoko zasneženih markacij do rušnatega robu ob grapi, ki prereže celotno JZ pobočje Visoke Ponce. Na robu (1600m, začetek varoval) se nisva spustila v grapo (doma sva si zamislila vzpon po njej), ampak sva nadaljevala v okviru markacij po robu navzgor ter pričakovala lahko vzpenjanje in dober pregled nad morebitnimi skoki v grapi...

Slabe 4ure kasneje in borih 300m višje sva se izmozgana od silovitega gaženja (globok sneg z ruševjem) posula s pepelom (= pršičem za vrat) in vrgla puško v koruzo (= smuči v ruševje). Pregleda z robu v grapo ni bilo skoraj nikakršnega (videl se je sicer razcep grape in slutili manjši skokci, nad grapo na njeni celotni desni strani pa obetaven sistem gredin), prav tako se v grapo ni dalo nikjer sestopiti in bi glede na tempo rabila še nadaljnjo uro do mesta, kjer pot z robu zavije desno v grapo. Ampak noč ima tudi svojo moč...

V pičle pol ure sva bila pod robom in za hec sestopila v grapo potipati snežne razmere. Aaaarrrrrghhhhhh!! No, smuči so imele lep izlet in midva trening iz trme. Nižje je šlo po pršiču potem prav luštno, po cesti do izhodišča še bolj.