Sva mislila eno krajšo, a se je po navadi obrnilo na daljšo. Udobna gaz naju je sicer spremljala, a le dokler se svet nad Kačjim grabnom ne odpre. Nekaj časa sva še sledila zamedeni in osamljeni sledi, a je na drevesni meji (začetek melišča) tudi ta obupala. Nadaljevala sva na smučeh in v prijetnem vzponu občudovala vseprevzemajoč in še nedotaknjen puhec na zagotovo enem najboljših smučarskih terenov v naših gorah. Pod Lipnico sva morala nadaljevati peš in res smotana skorja nama je pila energijo, izpil jo je pa vršni 'žlebiček', ki je bil navkljub izredno nizki temperaturi namočen in se je udiralo tudi do pasu.

Edina varna varianta spusta po vršni glavi je bila nežno bočno drsenje (zgoraj plast namočenega gnilca, pod njim kloža), pod Lipnico sva pa ujela poezijo, čeprav nama je sonce puhec hitro močilo. Nadaljevanje spusta po gozdu je bolj stvar iznajdljivosti in trme...