Z Nevejskega prevala po smučišču do Gilbertija in po levi varianti na Sella Ursic, ki je klasični turni smuk. Pred sedlom se navzgor odpre ozek žleb, ki pada s Škrbine v Pečeh, 2416m, in omogoča verjetno najlažji prehod na 'glavni' kaninski greben. Midva sva se spustila 50m na drugo (Z) stran in prečila pod steno Srednjega Vršiča do Kaninskega ledu, kjer sva razočarano sprejela dejstvo, da sta oba žleba, ki vodita na greben, žal kopna (bolj nepristopen je tik desno od Srednjega Vršiča, ki greben doseže na koti 2482m; drugi je Findeneggov in pelje na Kaninsko škrbino, 2490m). Tako sva smuči pustila pod steno in se usmerila v ferrato Via Julia, ki vodi tik desno od Findenegga.

Najbolj priporočljivo zimsko/trenutno varianto sva 'odkrivala' spotoma in v celoti uporabila v sestopu; le srednji del ob varovalih ni bil zasnežen. Vzpon po spodnjem delu Findeneggovega žlebu do skalne zapore in prečka v desno na stranski rob, kjer poteka ferrata. Srednji del opravimo ob varovalih (skobe, jeklenice), dokler se na desni ne odpre manjši žleb, ki vodi na greben (sam izstop je strm). Nadaljevanje do najvišje točke Visokega Kanina je povsem lahko.

Na smučeh sva se spuščala v desno pod Sella Ursic in poskušala vdeti Mišotovo (Jenčič, Turnosmučarski vodnik) varianto spusta do Neveje, ki je v vodniku pohvaljena, da poteka povsem v turnosmučarskem duhu (vseskozi zahodno od stranskega grebena, ki od Srednjega vršiča pada v dolino prek Bele peči). V zgornjem delu gre smer več ali manj naravnost navzdol po luštnih terenih ter skozi en/dva ožja žlebova do široke kotanje pod Sella Bila Pec. Užitek je takoj zagrenil 'povsem nepotreben' vzpon na manjše sedelce levo od Bele peči, potem se je pestra zabava šele pričela. Na sedlu so naju strašile grozljive škraplje, nižje sva trčila ob skok, ki prereže celotno pobočje, se vzpela nazaj in na sosednjem (levem) pobočju obvila pečine, ter se počasi začela izgubljati v vse bolj gostem šavju. Za dodatek so skrbela številna izredno strma mesta, ki sva jih 'zdrsnila po luftu', in vse slabša svetloba (tudi v teh krajih se ima navado zvečer stemniti ;). Ko sva imela vsega skupaj 'poln kufer', sva na silo prečila v desno in začuda brez večjih težav dosegla smučišče...

Zanimiva in pestra tura. Velikanom Julijskih Alp se v 'turistični' sezoni izogibava, pozimi je visoko zgoraj čisto druga, veliko bolj pristna pesem!