Turni smuk s Hajnževega sedla do Ljubeljske ceste je kar obiskana tura, s sedla proti Velikem vrhu poteka več težkih smučarskih smeri in sva šla malo pogledat. Na sedlu je stena žal izgledala precej kopna, tako sva se odločila za pristop na vrh po zavarovani poti (smučarska smer z oceno V+), kamor je vodila osamljena sled.

V spodnjem delu je zadeva zelo izpostavljena, posebno ozka laštica (10m) raztežaj nad sedlom, kjer 'ni variante', da bi se lahko smučalo (morda gre smer v spodnjem delu kje drugje, morda je vključen peš sestop, morda se pa držiš za jeklenico in...). Takoj nad laštico so čakali v danih razmerah še edini res sitni metri (30m), saj so skale le poprhane, varoval nobenih, izpostavljenost pa temu nič kaj primerna. Višje je bilo snega vse več, tako da je bilo nadaljevanje do vrha vse lepše.

Navzdol sva sestopala po grapi desno od varoval, se vmes na robu dotaknila markacij in spet odvila po grapi v desno. Preden se stena prelomi navzdol, sva po premisleku zabremzala (nisva imela moči, da bi se v primeru slepega izteka vračala), prečila levo do varoval in se čez omenjenih 30m poprhanca pač varovala z vrvjo.

Turni smuk s sedla ni 'bogvekaj', saj gre spodnji (večinski) del po cesti, kjer je bilo le za silo snega. Midva sva nad leso sicer sledila špuri na melišče/ruševje, a je bila to varianta nepoznavalca, saj sva se kmalu začela divje prerekati z goščavo...