Na parkirišču v Vratih sem osupel nad dejstvom, da derez ni, s spremembo cilja sem se pa sprijaznil šele pri bivaku, ki sva ga dosegla direktno navzgor po nepretežkem svetu, vseskozi tik levo Dolkovega grebena (kratkemu skoku nekje v sredi sva se umaknila po prehodu na levi strani). V isti smeri sva nadaljevala do Vrtače in v zatrepu izbrala edino zalito smer v bližini, ki je vodila na greben med Gubnim in Dovškim Gamsovcem.

Na rob Kriške stene sva stopila v okviru škrbine med vrhovoma (2350+ m), kjer se na drugo stran odpre izjemen prizor. Z grebena sva odsmučala po smeri pristopa, in to prav do izhodišča, čeprav gor grede na to ne bi stavila (do Vrtače je težavnost spusta za 'zelo slabo' III)(pod bivakom bolj zahteven turni smuk - zanimiva varianta običajnemu spustu).

No, začuda se je najtežji del ture pričel šele na izhodišču, do kamor so naju pripeljale verige. Na parkirišču v Vratih je bilo kar nekaj snega, utrjene so bile pa le kolesnice, in ko sva avto zjutraj pred zapornico zapeljala z njih, nama je le nemočno obtičal. Dobro uro po polnoči, po dolgih OSMIH urah neprestanega garanja, sva avto z zadnjimi močmi le uspela spraviti na drugi konec parkirišča (edina učinkovita metoda z neštetimi ponovitvami je bila uporaba dvigalke in 'hlodi' pod prednja kolesa)...