Po cesti na Viško planino, navzgor proti Škrbini Prednje špranje (ki je priljubljen turnosmučarki cilj) in nekje na 1850m v desno na široko in udobno polico, ki pod ostenjem Koštrunovih špic vodi proti koči Corsi. Polica se proti koncu dvakrat močno zoži, a varno pripelje na veliko uravnavo pod velikani Viša. Na Višu še nisva bila, imela sva opis normalnega pristopa (Mihelič) in načrt, da bova na smučeh nadaljevala, dokler bodo pobočja zalita.

Usmerila sva se daleč v desno in po prehodih v levo dosegla razsežno gredino pod ostenjem Viša, kjer sva se lovila z iskanjem opisanega 'ustja lijakastega žleba' med Višem in skupino Gamsove matere. Po gredini sva se vzpela levo na njeno najvišjo točko, kjer je bil skalnat skok najnižji (stik z markacijami). Smuči sva pustila na gredini, preplezala lahko pečevje in se po delno zasneženem pobočju vzpela v iztek omenjenega žlebu. Snežni jezik je bil vse bolj strm in vse bolj špičast, dokler se klin ni zaključil, markacije pa nobene. Splezala sva na skale in v zraku z veseljem ugledala jeklenico, ki je priletela od zadaj za desnim robom (opis je pomankljiv, saj markacije žleb naskočijo po večjem podstavku na desni). Čez kratek skok sva splezala (nekje II-III) do varoval in pred nama se je odprla Galerija, ki spominja na prekrito polico pod Jezersko Kočno, le da gre za pravi preduh.

Nad njo sva stopila na obsežno vršno vesino (400 višinskih metrov), kjer je bil sneg čudovito predelan. Na konicah derez sva odpikala po kar strmem pobočju navzgor (spodnja polovica 45°, zgornja manj), se vmes nagledala kolosalnih gamsov in koz (vrhovi v skupinici Gamsove matere se odpirajo eden za drugim) in povsem nepričakovano z vesine stopila na sam vrh Viša.

Po temačnem vzdušju na Prisanku sva tokrat izbirala nekaj svetlega in lahkoživega, a prav tako samotnega. Sekira, popravljam, cepin nama je padel v sneg - pravo čudo je, da sva bila letos verjetno prva obiskovalca Viša. Pa tako luštno je tam gori!