V pozno pomladanskih razmerah sva na Hanzovi že bila, tokrat sva obisk zastavila, ko je vsa pot 'globoko' pod snegom. Največje težave sva pričakovala pri vstopnem slapu, dočakala pa na vršnem pečevju, a lepo po vrsti:

Pod steno je bil sneg nepredelan, tako da sva se že do vstopa krepko nagazila. Tudi prečenje slapu nama je ob varovanju pobralo veliko časa (hudo izpostavljena laštica pred in za slapom; ledu v slapu je bilo pa le za vzorec, saj je prav tam prelomljen), tako da sta bili pri oznaki 1400m slabi dve uri že naokoli. Poličke so se polagoma umirile, več težav nama je povzročal mestoma krepko strm in globok sneg. Pri Hanzovi steni sva začudeno ugotovila, da sploh ni tako navpična kot v spominu in ko bo padlo še nekaj metrov snega, utegne biti skoraj vsa zalita! S pomočjo varoval, ki sva jih večinoma izkopala iz snega, sva bila kmalu nad stopnjo, sledila je še valovita polička mimo 'Marije' in že sva bila na od lednih plezalcev obljudenem trikotnem snežišču pod Hudičevim žlebom (številna množica je plezališča zamenjala za ledišča in prek omenjenega snežišča sestopa nazaj pod steno).

Dvoje(?) sledi sta vodili v temačen Hudičev žleb, in ker naju je že dolgo mikal, sva jim sledila. Za ovinkom sva uzrla neprepričljivo zalit vstopni skok, ki mu predhodne sledi niso stopile na vrh. Vseeno sva poskusila, čez ledeno stopničko do klina, nad njim pa je bilo umetnosti žal hitro konec, saj je bil v povsem navpičnem skoku pršič le poprhan čez gladke skale. Za dodatek se mi je od zgoraj sneg vseskozi sipal za ovratnik, tako da sem po prejemu daljšega tuširanja odnehal s praskanjem (morda so višje še hujši skoki?).

Na snežišču pod žlebom sva sledila udobni gazi 'lednih svečarjev', ki je na bližnjem razpotju žal nadaljevala v smeri Kopiščarjeve, za Hanzovo pa kot da ni bilo 'junaka', ki bi nama olajšal delo (saj se ne pritožujeva, tako je neprimerno lepše - gneče niti malo ne marava). Kot nalašč so se snežne razmere višje popravile, tako da sva bila relativno hitro mimo Turna in po dolgi rampi na škrbini pri Hudičevem stebru. Na vrhu zavarovanega navpičnega raza se začne dolgo, izpostavljeno prečenje v desno (polica se vije čez celo steno, Hanzova na 'srečo' uporablja le polovico - pa vseeno preči čez tri oddaljene robove). V solidnih razmerah sva bila brez velikih problemov na vznožju pečin, kjer sva naivno pričakovala konec težav in se nemarno uštela (čeznje je v kopnem plezanje le 'ušive' I. stopnje).

Vršne pečine (niso tako zelo strme, a občutek izpostavljenosti vseeno ne pojenja) žal ne premorejo nobene vodilne razčlembe, tako da je bil sneg le enakomerno bolj ali manj globoko poprhan čez vse pobočje. Cepini niso prijeli, oprimki so bili zamedeni, zasneženemu Hanzu je tudi težko slediti. Spodaj sva izbirala po najlažjih prehodih (naključno sva odkopala dve jeklenici), a naju je višje izmučilo praskanje po gladkih ploščah, kjer sva se za silo varovala z vrvjo. Po snežišču do bolj ali manj kopnega (zavarovanega) grebena in po njem sva na vrh prilezla ob pol petih, po sedmih urah nepretrganega vzpenjanja.

Na drugi strani se je svet (dobesedno) prestavil v povsem drugo luč. Sledila sva stopinjam čez južna pobočja (direktno v grapo, ki prereže celotno 'steno'), kjer sva sestopala po čudovito predelanemu snegu, ki je dovoljeval hitro napredovanje. Tako naju je temna noč ujela šele na Sovni glavi, ravno dovolj, da sva vsak staknila svojo buško. Z Vršiča sva se do izhodišča 'dala' prepeljati.