V Žmavcarjih sva se razgledovala, kje sem se lani v megli potapljal v ruševju, ki brani pristop do gredine nad Kotliškim grabnom. Tokrat sva se po poti vzpela občutno višje, tako da sva ugledala čistino (čez prvi pas ruševja), ki je vodila do nekdanjega pastirskega stanu. Od ostankov sva po travah nadaljevala do drugega pasu ruševja, kjer sva se za robom brez večje ruševnate nevšečnosti spustila v grapo, ki vodi ob 'najnižji ostrogi' Turski gore. Iz grape sva prečila do iskane gredine in se po njej vzpela do njenega zaključka, kjer se odpre pogled/prehod proti Kotličem (škrbina med Tursko goro in Brano).

Nadaljevanje se je iz mehkobe zelenega ostro prelilo v trdo belino in zahtevalo kremplje na nogah in v rokah. Proti škrbini sva zastavila v smeri zadnje grape (ob steni Brane) in po njej odpikala na greben, kjer se je pričelo iskanje prehodov proti obsežni vesini severno pod Brano. Markacije si pomagajo s klini in jeklenicami, midva sva si s snežnimi jeziki. V grapi, ki pada z Z grebena Brane (Boštjanca?), sva spet ugledala varovala in ob njih (jeklenice so večinoma ravno gledale iz snega) izplezala do lažjega sveta, kjer se nama je odprl pogled na Kamniško sedlo. Po normalki sva nadaljevala na vrh Brane, sestopila sva prek Kamniškega sedla na Jermanco in po cesti v maršu do Konca. Čudovito!