Letos poleti sva na Kočno pristopila po neobljudenih pobočjih naravnost z juga, bila presenečena nad skromnimi težavami in vzpon sklenila ponoviti v zimskih razmerah.

Smer vzpona do škrbine nad Malimi vratci sva v soboto zastavila drugače. Takoj pri Suhadolniku sva se usmerila navzgor (prva vlaka nad kmetijo) in po redkem, strmem gozdnem pobočju dosegla kolovoz, mu sledila do potoka in višje v levo poiskala slikovit prehod čez zaporo. Nad njo sva v lahkem svetu pociljala naravnost na škrbino.

Višje po manj izrazitem južnem grebenu na koto 2484m tudi v snegu ni bilo resnih težav (zemljevidi vztrajajo pri vrhu Na križu, Jezerjani pri Kokrski Kočni - kaj bo povedal nov vodnik Kamniško-Savinjskih Alp?), pogled na vršno zgradbo Kočne je pa vedno impresiven.

Sestopila sva po normalki do bivaka in naprej po lovskem prehodu naravnost v Suhi dol. Zadnjič nama je nagajala megla, tokrat z orientacijo ni bilo težav, le gornika, ki sva ju srečala nižje, sta omenjala jeklenico, ki je midva nisva našla. Kje (za vraga) je potem pravi lovski prehod?

Malo nad kolovozom sva nepričakovano stopila med številne podrte smreke. Na manjšem strnjenem področju je po grobi oceni ležalo blizu sto podrtih (izruvanih!) smrek. Kako rušilen zna biti lokalno omejen sunek vetra.