Po markacijah ob Kačjem grabnu do odcepa PP, levo po PP v graben, kjer se graben razcepi in navzgor po levem odcepu, ki vodi proti škrbini med Vrhom nad Rudo in Frdamanimi policami. (Iz grape sva si imela namen ogledati morebitne prehode proti Vrhu nad Rudo, saj gre sestop z vrha v škrbino le po zraku, blizu 50m. Lani tako z vrha nisva našla pametnega nadaljevanja proti Frdamanim policam in sva se morala prebijati po grapi na drugi strani grebena, ki pa je bila za najin okus občutno preveč podrta.)

V spodnjem delu je grapa zagruščena in položna, v zgornjem se pa močno zoži v žleb, ki ga prekinjajo trije težji skoki. Prvega sva hitro zmogla z gvozdenjem (III), drugi se pa ni dal omehčati. Do polovice je kljub mokroti še šlo, višje je bilo še bolj mokro (vibram ni kaj prida zalegel), na levi ni bilo stopov, na desni pa le do polovice, s tem da so bili tudi oprimki majhni, skok pa celo previsen. Toliko sem se dvignil, da sem ošinil situacijo nad skokom, s težavo splezal navzdol (M je podržala štango) in se lotil kavbojskih veščin (nad skokom je pripravna skala). Po slabi uri prepričevanja in prerekanja z vrvjo, nama je le uspelo, da se je ovila okoli skale, potem pa sem se varovan od zgoraj s težavo pregoljufal čez. M je za mano poskusila po levi, kjer so se oprimki izkazali za zaupanja vredne, tako da je imela nekoliko lažje delo (kljub temu IV). Zadnji skok je širši, najlažji prehod pa na desni, a je precej krušljiv (III). Nad njim se je žleb spet razširil in naju brez večjih težav dostavil na škrbino.

Prav po grebenu sva lahkotno poplezavala (spodaj kratko, a podrto mesto dvojke) na vrh Frdamanih in naprej v škrbino pod Špikom. Do teme je bilo še uro in pol, meni se je pa še šibalo. Drugi M je sestopil po grušču in sam sem nadaljeval proti vršnemu SZ grebenu Špika. Za prvim škrbinskim stolpom je sledil naslednji, ki je bil pomaknjen nad steno in izven poti, potem se je greben ošilil v čudovito podrto grebensko rez, ki je samo čakala, da se zruši v globino (visela je v levo, visoko nad zrakom). Zaplezal sem se v tem divjem 'krušču', s težavo sestopil in nižje le odkril primeren obvoz tega skrajno podrtega stolpa (vstop III). Kot nalašč škrbinskih stolpov kar ni hotelo biti konec, a me niso več prevarali. Grebensko nadaljevanje do Špika je bilo začuda povsem lahko (I) in ob pol petih sem v vse bolj večernih razgledih dosegel vrh. Navzdol je šlo potem kot sam vrag in prav skupaj z nočjo sem pridivjal na cesto...