Kar nekako (presneti vremenarji ;) nisva mogla verjeti v sončno soboto, ko naju je dokaj pozno le zapeljala tura na Možic in Danje na Jiržijevi gorsko kolesarski strani, kjer se nahaja cel kup odličnih idej.

S Petrovega Brda sva se spustila po od obilnega deževja zalitem makedamu proti kmetiji Huba, kjer sva kmalu zavila na odlično ohranjeno mulatjero, ki je bila za vožnjo s kolesom kot ustvarjena. Vožnja po njej je bila čisti užitek, kakšnega ležernega poganjanja pa nikakor ni dopuščala. Pravzaprav sta bila strmina in teren z višino vse bolj zahtevna, midva pa vse bolj utrujena. Za nameček sva morala še enkrat ponoviti daljši klanec tik pred zadnjo orientacijsko zanko v labirintu številnih odcepov, ker sva preveč dobesedno brala opis, saj se besedilo 'kmalu pripelješ do lovske koče' v naravi spremeni v daljši in naporen vzpon (slabih 150vm) do lovske koče. Na priloženem zemljevidu je omenjeni del tudi narobe vrisan in tako naju je črv dvoma za las prehitro preglodal (le nekaj metrov naprej bi se odprl pogled na kočo), da sva se vračala gledat, kje za vraga sva zgrešila...

Nadaljevanje mulatjere je še bolj mikavno, saj se nad gozdom odpirajo dolgi razgledi nad Baško grapo. Po naporni vožnji sva le pribrcala na greben, Lajnarjevo sedlo (1488m), kjer pa sva zaradi bližine noči le nemočno zaključila s turo. Na drugi (S) strani grebena sva nadaljevala proti Lajnarjevem vrhu in se po smučišču spustila na Soriško planino. Dolg in vse bolj temen spust po asfaltu (ki ga gorsko kolo naravnost sovraži) do izhodišča je bil tako neizogiben.