V mislih sva imela prečenje Pihavca, z Luknje po stari lovski/pastirski potki na Kriške pode (111 izletov, Stritar). A se je na Planini Zajavor začelo sukati drugače, saj so se čez modrino neba iznenada zapodile številne meglice.

Prečna pot se s planine zažene visoko navzgor (potka, ko jo enkrat ujamemo, je težko sledljiva) in se šele na višini dobrih 1900m zasuče v levo. Midva sva bila takrat tako globoko v megli, da sva od prečenja odstopila, saj bi bilo iskanje prehodov povsem nemogoče. Da bi se vrnila, nama pa tudi ni dišalo. Tako sva se raje odločila, da vztrajava kar naprej, naravnost navzgor na vrh Pihavca, kjer nama je upanje obljubljalo nezastrto sonce.

Nadaljevanja ne moreva natančno opisati, saj sva ga bolj pretipala. Po lahkih travah sva kmalu trčila ob zelo strma pobočja in sva se jim le za kratko izmuznila v desno, kjer se je svet zaprl. Upe sva položila v polico, ki je čez 'položno steno' vodila v levo. In res, ni naju preslepila, saj naju je varno pripeljala do plitvega žlebu, po katerem sva izplezala iz megle in ujela nedopovedljivo lep razgled nad obširnim belim morjem.

Tu nekje je vrh Malega Pihavca, žal bolj natančnih podatkov ne premoreva. Žleb naju je pripeljal naravnost na izrazit grebenski vrh. Malce višje se 'najin' nažagan greben združi z desnim (ki je zaključen z dolgim pomolom) in skupaj se potem poženeta vse do vrha.

Vršni greben je lahak, razgledi pa za bogove in malo tudi za nas gornike. Z vrha Pihavca sva sestopila po brezpotju strmih trav naravnost na Luknjo, saj se je dala strmina v srednjem delu omiliti s številnimi vijugami. Kljub megli v spodnjem delu težav ni bilo, saj naju je teren kar sam pripeljal na markacije...