Nebogljenega bordarčka pelješ pešačit (majčkeno je res celo tudi pobordal) v Suho Ruševje, potem pa hoče še kolesarit in ga nasploh ne spraviš stran od ta zadnjega kolesa. Hmm, saj drugače bi se še kje izgubil...

S parkirišča po cesti do odcepa dobrih 100m pod Valvasorjem, levo in navzgor na Potoško planino. Desno po cesti proti Valvasorju in levo za markacijami (Stol) do prvega hudega klanca (V7)(V za vzpon, S za spust), kjer sva treščila ob 'zid kamenja in korenin'. Pred padcem nazaj (s kolesom vred) zavrem in ročica mi odleti s krmila. Pa kva j'zdej to za enga vraga, a so kolesa tut sam za 'barbike'!

Ne samo gorniška oprema, tudi kolesarska je pri meni bolj kratke sape. Šele letos sem zapeljal 'dol s ceste' in rezultati so plodoviti: odtrgana plastika pri ročici sprednjega menjalnika, zlomljena omenjena ročka zadnje zavore, uničena veriga, venomer 'razštelana' menjalnika in napere, da o zračnicah (4 počene), odsevnikih ter lučeh sploh ne pišem preveč, ker so 'itak' potrošna roba. Pedala, zadnji menjalnik in sedež so pa za oko že prav neprijetno 'prebutani'.

Dosti pritožb, jih nikjer ne sprejemajo in če sva nameravala naprej, naju noč ne bo čakala! Po klančku sva pač porinila in se v dolgi, prijetno barvno-razgledni prečki luštno zapeljala skozi Žirovniško, Zabreško in Doslovško planino. Od Doslovške planine proti Tinčkovi koči je vodnik (Strme kolesnice) napovedal veliko izpostavljenost z mesti S6. A ni bilo tako hudo, le kak meter tu in tam sva sestopila peš (visoki koreninasti pragovi; z eno samo zavoro nisem niti poskusil peljati), izpostavljenost je pa bolj stvar navade. Od Tinčka po gladkem makedamu do izhodišča je šlo za konec kar prehitro...