Avtor vodnika (spet Marko Paternu, Strme kolesnice) svetuje vzpon po vzhodnem pobočju do Koče na Dobrči in spust čez Bistriško planino (prav tako vzhodno pobočje). Do Brezij pri Tržiču po asfaltu in desno navzgor, kjer je podlaga kmalu prešla na makedam, do Bistriške planine. Kolovoz naprej je bil vedno bolj strm, na ostrem desnem ovinku (levo manj izrazit odcep za Breško goro) se je pa vlaka postavila krepko pokonci. Za 'pomoč' so skrbeli še grušč, ki ga je bilo odločno preveč, tako da sva dihala na škrge, cepala s kolesa ter lovila sapo. Strm klanec vse do Lešanske planine (na zemljevidu te vlake ni) ni preveč popuščal. Vsega skupaj je bilo 200m višine in je drugače povsem vozno (V6), le vprašanje je, če kdo to tudi neprekinjeno zvozi (za take klance bo potrebno kupiti SPD pedala).

Z Lešanske planine je šlo do Koče na Dobrči bolj naravnost, a so za pestrost vseskozi skrbele korenine. Spust nazaj do Lešanske planine je bil enak vzponu, v nadaljevanju sva sledila vrisani smeri na zemljevidu (opisa se ti včasih zaradi preštevilnih detajlov kar ne ljubi brati), ki je vodila po grebenu proti Breški gori. Začetek je bil strm, a lepo vozen, potem so naju presenetili okljuki, ki so bili prav vsi utrjeni z debli. Ni nama preostalo drugega, da sva prav v vsakem ovinku ročno obrnila kolesi. Nad Breško goro sva po zgoraj omenjenemu odcepu prikolesarila nazaj na smer vzpona. Branje opisa je potem razkrilo, da je smer spusta narobe vrisana in je enaka najinemu vzponu :(.

Na Bistriški planini sva lovila opisan odcep za 'gube' (S5 z mesti S6), a naju je še bolj hitro lovila noč (pri vzponu mi je razprlo/skrivilo člen na verigi, kar sem opazil šele po slabi uri 'mehaničarskega šraufanja' po kolesu in stvar proti pričakovanju razrešil z dobro merjenim udarcem kamenja), tako da sva se v mraku odločila za markacije, ki vodijo prek Planinice na Hudi grad. Luštno, a težje kot omenjenih S3-S4.