V petek popoldne je na Pecolu za dobrodošlico sicer malček rosilo, ampak 'velikih duhov to menda ne moti'. V dveh urah zmerne hoje (na tabli so začuda omenjene štiri ure in pol?) sva bila pri bivaku, ki leži na samem vrhu Strme peči, 2379m. Videla nisva nič, ker so naju vztrajno spremljale 'volhke' megle, le na vršnem grebenu naju je dražilo vse bližje grmenje. Ravno sva se dodobra razkomodila, ko je z nočjo pridivjala nevihta. Vztrajno je grmelo in še bolj pridno lilo, ko pa se je ozračje ponoči umirilo, sva zunaj 'z navdušenjem občudovala' belino vse naokrog ležeče sodre.

Zjutraj se je ozračje še umilo in pričakala naju je široka modrina neba. Za 'lahko jutro' sva skočila na zahodno stran Strme peči, kjer naj bi gospodarila Jof di Goliz in Ciuc di Valisetta. Sodra na strmih travah in skalah ni bila nič kaj prijazna, ampak sonce jo je vztrajno mehčalo. Goliz sva našla v obliki manj izrazitega predvrha (zelo izpotegnjena rama, 2288m), Ciuc (čukla) pa naju je le izzivalno motril. Do njegovega vrha naju je ločil v izredno prepadne stolpe raztreskan greben, ki pada globoko v brezdanjo škrbino...

S Strme peči sva sestopala v škrbino Vandul (vmes je zanimiv vrh Viene, ki razpotegnjeno leži prečno na glavni vrh - glede na vire se še niso odločili, na katero koto bi posadili ime) in si skozi vse bolj številne meglice ogledovala možne prehode s škrbine na Zabuš, 2244m. Škrbina med Strmo pečjo in Zabušem, 1986m, je nasploh zelo imenitna, 'prvopristopnik' (Findenegg) je bil tako 'očaran' nad njenim divjim videzom, da jo je poimenoval kar Peklenska vrata.

V spodnjem delu nad škrbino naju je strm travnat teren povlekel povsem v levo (v megli sva bolj tipala za prehodom čez prvi večji skalnat prag), kjer sva splezala čez skok (dobra dve), nad njim pa naju je čakala neprijetno strmo nagnjena travnata polička, ki je vodila daleč v desno (verjetno je bolje že takoj spodaj pociljati v desno), kjer so bile travnate vesine in skalnati pragovi lažje prehodni.

Po 'sprehajalnem' grebenu sva nadaljevala čez Zabuš, Cortissone in Vrh Strmali (le tu sva morala malce tudi poplezati, mesta I-II), kjer sva v Škrbini Vrh Strmali zopet dosegla markacije. Vseskozi je bila glavna zvezda razgledov oster in prav nemogoče razžagan Greben mečev, ki se prepadno dviga med soteskama Clapadorie in Rio Saline. Tudi glavni greben (od škrbine Vandul do Škrbine Vrh Strmali) je na levo vseskozi prepadno odsekan, na desno pa se do Pecola polagoma spuščajo obširne travnate vesine. Najbolj divje odsekan je zahodni greben Klavnih nožev (številni, previsno padajoči razi/stebri), kjer je stena mestoma v enem kosu padla 400m globoko. Že samo pogled navzdol je tako divji, da te obide slabost, saj se oči vse do dna soteske Rio Saline prav nikjer ne ustavijo. In ker očesu sledijo misli, hitre misli pa bi utegnilo spremljati tudi meso, sva se zadovoljila le z bežnimi, ukradenimi pogledi...