Letos sva se s kolesom spustila po luštni (beri izpostavljeni) Bornovi poti s Prevala na Ljubelj. Tokrat smo zastavili povsem drugače. Z Ljubelja smo se kot trop divjih volkov zapodili na Bornovo pot, šibali do tunela, čofotali po njegovih temačnih jezerih, preskočili melišče, divjali po mehkih iglicah, grizli po kar strmem kolovozu in se prijetno utrujeni zaustavili na Prevalu.

Čemu tak uvod? Se je zgodilo, da naju je po kolesarski turi po Bornovi poti oštel 'ljubitelj miru in užitka v hribih' in naju prepredalčkav v 'preganjalca' njemu enakih ljubiteljev. Stvar ima dolge korenine, temelji pa na dobri/slabi volji med kolesarji in planinci. Ker sva midva izkusila obe strani, bi zapisala, da sta ščepec kulture in dobre volje zadostna.

Bornova pot naju je poleti s kolesom tako lepo sprejela, da sva jo sklenila obiskati tudi peš. Ko smo se v soboto odločili za Begunjščico, smo za nameček poskusili ugotoviti, kako hitri smo lahko na Bornovi peš. Tako, iz čistega veselja, da bi videli, ali smo večja nevarnost 'ljubiteljem miru in užitka v hribih' na kolesu ali na nogah? Da pa preskus ne bi bil nepošten, smo štartali na Ljubelju, tako da smo tekli navzgor (približno 300m višinske razlike). Ura na Prevalu je pričakovano? razkrila, da je tek občutno hitrejši (3:2).

S Prevale po markirani potki na greben in po njem na vrh Begunjščice. Sestopili smo po Šentanskem plazu. Kopna sezona v gorah nam je že po treh mesecih mnogo prezgodaj pomahala v slovo. Na Begunjščici je padlo celo 20cm snega in se je Marijana pošteno nagazila...