Popoldne se je vreme počasi pokvarilo in ob spremljavi redkih kapelj sva potegnila 'prvenstveno' naravnost na vrh. Na mestu, kjer se huda strmina ceste, ki od Planine Planinice vodi proti Prevalu, konča, vodi navzgor ozka struga. Po travah ob njej, v njej (izjemno prijetno poplezavanje po odlično trdni skali, kak pragec je bil celo za I) do razcepa in potem naravnost navzgor po travah na vrh (greben sva dosegla v popolni megli lučaj desno od vrha).

Po 'teku' navzgor je prijal tudi tek navzdol na Preval. Sva že kar pozabila, kako luštno je noreti po gorah. Dvanajst in večurne ture te povsem izžamejo, takale aerobna šibancija pa te prebudi...