Najlažji pristop na Rušico/Rigljico, po S grebenu s Kurjega vrha, sva spoznala lani (Severni pristopi, kratko mesto III), tokrat sva po nasvetu plezalnega vodnička iz krnice Pod Srcem zavila v najlažjo smer, ki vodi čez južno steno (Martuljek, III/I). Zelo izrazita grapa prereže celotno južno (JV) steno Siljice in Rušice iz desne proti levi. Sam iztek leži v vpadnici Siljice (1900m) in v grapo se ne vstopi direktno, temveč z desne.

Pečevje na desni strani izteka kmalu postane precej neprijetno (strmo, podrto) in nepregledno (midva sva splezala čez smotano mesto slabe trojke). Po lažjem svetu na poličko, ki je vidna od spodaj (pod navpično steno) in kjer nas straši eno podrto mesto. Od blizu je stvar neprimerno bolj užitna, saj so oprimki, kjer je polička podrta, presenetljivo zanesljivi (II). Po polički naprej (malce ruševja) in v grapo je šlo potem brez težav.

Na mestu, kjer sva dosegla grapo, se je le ta cepila. Levi (glavni) krak je vodil k Rušici, naravnost navzgor pa proti Siljici. Midva sva si spodaj zamislila drugače kot vodniček, da bi najprej splezala na Siljico in potem po grebenu na Rigljico in naprej na Rušico (pravzaprav sva na SV raz Siljice splezala že pred poličko po zelo strmem travnatem žlebu, a od tam ni bilo vabljivega nadaljevanja). Grapa proti Siljici je kazala 'blago lice' s strmimi pragovi. Prvi prag sva napadla lepo direktno, a se je presenetljivo močno uprl (lažji obvoz se je ponujal na desni, a sva ga namenoma prezrla). Resda ni bilo izpostavljeno, a 10m nad tlemi te tako dejstvo ne tolaži prav dosti, pa še nazaj ni bilo več umika. Nekako sem se le zbasal čez gladek previs (dobra IV) in nad njim presenečeno vpel v klin z vponko (torej tu sestopajo). Glavno grapo proti Silijici sva kmalu zapustila (grušč nama ni ležal) in nadaljevala v desno po zelo strmem in plitvem žlebu, kjer se je obetala lepša plezarija. V kompaktni skali sva tekoče in res luštno poplezavala (II-III), dokler se nad naju ni poveznil nemaren trebuh. Na pripravni zagozdi sva si uredila varovanje in v levo, ob trebuhu, študirala šibko točko, ki je vodila v lažji svet. V drugem poskusu sem se oporno le spravil čez (dobra IV; zelo težko ocenjujeva te detajle, saj so za naju mejni - morava pokukat v dolgo Nemško, da vidiva, kaj je to uradna IV ;).

V lahkem svetu sva nadaljevala do večje gredine tik pod grebenom, ki naju je pripeljala nazaj v glavno grapo Siljice. Zadnjo zaporo v njej sva obvozila na levi in že sva stala na grebenu Siljice. Od jutra je bilo vreme oblačno, zdaj je začelo še deževati. Na hitro sva potegnila po kar lahkem grebenu (kakšno kratko mesto proti II) do vrha Rigljice, kjer pa je že pošteno lilo in s severa se je z gromi bližala tudi nevihta. Rušico sva seveda le ošinila z očmi in divje zgrmela po najlažji smeri navzdol (po grebenu do Kurjega vrha). Vmes sva se trikrat spustila po vrvi (15m; zadnji spust je bil dodatek, nekako sva uspela zgrešiti žleb, ki pripelje na spodnjo gredino - a glede na klin nisva bila edina).

Na omenjeni gredini, ki vodi v lahak svet, se je nebo na lepem očistilo sivine in pod prijetnim soncem sva nadaljevala do škrbine pod Kurjim vrhom, po grušču do PP, na večjem gruščnatem jeziku sva PP sicer zgrešila in se spuščala po enako lepo shojeni in mehki gozdni potki v smeri Martuljka, dokler...

...nisva stopila v pekel. Dobesedno. Povsem razrita, blatna gozdarska vlaka, kaj ena vlaka, cel sistem skrajno nemarnih, širokih in globokih ran, vse naokoli pa ena sama gozdna podrtija. Nisva mogla verjeti, nisva mogla govoriti. Ob takšnem šoku se še razjeziti nisva utegnila, le strmela sva naokoli, se čudila in stokala od groze. Da bi razdejanje posnela, ni bilo misliti, pravzaprav nisva mogla misliti, le suhe solze so polzele po licih. Vlaka naju je oddaljila od pekla, misli so bile kmalu spet svobodne in naj GROM POBERE LASTNIKA! Mreža obupno podrtih kolovozov in vlak se je vsem nam v posmeh nadaljevala še vse do markacij. To so torej tiste vlake, o katerih se je pisalo lani, in to je torej gozd v osrčju TNP, ki je bil vrnjen Cerkvi (Ljubljanska nadškofija). Morda bi bilo pa bolj prav napisati: ne grom, naj VRAG POBERE TAKEGA LASTNIKA :(