Trije tedni so minili, kar sva našla direkten prehod iz Mlinarice na Kanceljne in prek Prevčevega stolpa dosegla Planjo. Več časa res nisva mogla strpeti, pod mus sva morala pregledati še preostanek grebena Goličica - Planja (menda najtežjega in najlepšega pri nas). In če sva takrat splezala čez najtežje mesto, potem naju ostalo plezanje ni pretirano vznemirjalo (štirka v kaminu Velikega stolpa), zato pa so naju črvičile orientacijske zanke, trentarske težave strmih trav in izpostavljenih poličk ('kravanjevska polica trentarske šeste stopnje, tista, kjer potiskaš nahrbtnik in puško pred seboj, z nogami pa se opiraš ob zrak') ter vrag si ga vedi kako dolgi spusti po vrvi. Še enkrat sva prebrala ustrezna poglavja v Avčinovi knjigi (Kjer tišina šepeta; citati iz knjige so v narekovajih), Miheličev opis, Stritarjevo kratko poročilo (Andrej vedno zapiše celoten opis smeri v dveh, morda treh stavkih in na koncu se navadno izkaže za najbolj uporabnega, saj nič ne komplicira in se ne izgublja v neštetih detajlih) in še eno zasebno sporočilo, ki pa je bilo popolnoma brez repa in glave, nepregledno, nesledljivo ter tako strašljivo, da nama je kljub vsemu (ali prav zaradi tega?) hranilo trebušne črve. Tako, v jesenskem hladu ob pol sedmih zjutraj sva bila na izhodišču, čeprav bi takrat gladko menjala za toplo posteljo...

Cestarska bajta, Kukla, podor (večji, nekaj poti je odneslo), sedlo, 'sputnik' in odprl se nama je pogled na 'dolg greben divjega stolpovja, razžagan v globoko zasekanih, skrivnostnih škrbinah'. Na vrhu sva bila globoko zbujena in povsem pripravljena na vsakovrstne težave. Po vršni rezi Goličice sva pritelovadila do rame (zanimivi skalni bloki), kjer drnast greben strmo/odprto in v enem samem skoku pade v globoko škrbino pod Germlajtom, 1966m. Počasi sva prav po razu (Mihelič svetuje levo v žleb) sestopala (plezala?) navzdol, kajti 'strašanski bi bil padec', če bi zdrsnila. Zgoraj je bilo kar hudo strmo, potem se je strmina omilila, nad grebenskim rogljem nad škrbino pa sva se čez gladke plošče na pripravnem klinu spustila po vrvi (20+ m, III). Od roglja sva škrbino dosegla po travnatem obvozu na desni strani.

Na mehkih travah Germlajta sva se lahkotno dvignila na njegovo teme in iz čistega veselja skočila še na skalnato zaveso, najvišjo točko Germlajta. In 'na vrhu grebena, prav vrh značilnega pravokotnega stolpiča sva zazijala: v plitvi vdolbini je nekaj prsti, iz nje pa raste šop planik'. A lepoti se nisva dala opijaniti, niti si nisva upala, saj je ta stolpič tako nabrušen, da sva se lahko le na vse pretege držala za oprimke.

Z Germlajta sva iskala poličko markirano z gamsjimi bobki, ki naj bi vodila v najbolj zasekano škrbino, 'Veliki V', 1983m, pod Velikim stolpom. Naravnost proti škrbini seveda ni bilo kruha, saj je povsem odsekano. Sestopala sva po stranskem (južnem) travnatem grebenu in res se je kmalu v levo, proti škrbini, odprla na pogled izpostavljena, a udobna polička. Oprijela sva se 'gamsje steze in poslej teh gamsic nisva zapustila vse do kraja', nižje sva prečila podrto pečevje in nepričakovano poceni sva se znašla v lahkem svetu nad škrbino.

Zdaj naju je čakala glavna orientacijska zanka. Kako vdeti prehode mimo vrtoglavega Velikega stolpa, prvega vrha v masivu Kanceljnov (čezenj nikakor nisva mogla - več raztežajev močne petice)? S škrbine sva se po žlebu spustila do prve travnate poličke pod južno steno Kanceljnov (nižje je še ena, mnogo obsežnejša gredina). Iz žlebu sva prestopila na poličko, ki se je kmalu začela vse bolj izpostavljeno dvigovati, dokler se ni na lepem zaključila v gladkih ploščah. Nad nama se je dvigoval moker, odprt kamin, na desni pa navpična, travnata poklina. Vse zelo podobno kot v opisih, pa vendarle nikjer nobenega klina, nobenega možica (možicev nasploh, razen na vrhovih, ni bilo videti). Moker kamin sva takoj odpisala (najbrž to ni bil kamin v opisih, tam so zagotovo klini), poklino pustila kot možnost. Po vnovičnem pregledu terena sva zadovoljno zabrundala, saj se polička sploh ni zaključila, nikakor ne, le stopnica se je vsilila vmes. Po strmem žlebu sva splezala na kratko navzdol, kjer sva dosegla nadaljevanje poličke (tik nad spodnjo obsežno gredino z macesni). Polička se je takoj začela dvigovati in ožiti, tako da so bili vrtoglavi pogledi navzdol vse globlji. Nad vse ožjo laštico so se pričeli drenjati gladki skalnati trebuhi, tako da nama je počasi zmanjkovalo prostora in prav prešerno sva se razveselila nepričakovanega klina. Tu bova torej našla zloglasno 'kravanjevsko poličko' divjih lovcev in če kje, potem naju bo na njej čakala trentarska šestica. Nadaljevanje je bilo res precej bolj zahtevno, prvi trebuh nad poličko se je tako izbočil, da sem se že videl plaziti z nahrbtnikom pred sabo. A lepo počasi, poskusil sem po strmih travah, ki so se kot nalašč razrasle tik pod poličko. Lahkotno sem prečil tik pod poličko in se smejal (s trebuhom) trebuhu. Šale je bilo tedajci nepričakovano konec, nadaljevanje je izginilo, moral sem nazaj navzgor po povsem navpičnih travah (dva skrajno smotana potega) na poličko, še vedno pod trebuhom, pod mano pa toliko zraka, da bi lahko odjadral daleč, daleč stran. Na laštici sem imel še ravno toliko opravka s trebuhom, da sem razmišljal, če se le ne bi bilo bolj pametno že takoj splaziti pod njim. Travnata laštica me je peljala naprej, mimo še enega štrlečega, a kratkega trebuha, ki sem ga pregoljufal in se izbočil močno navzven, dokler nisem počasi svobodneje zadihal. Polička se je udobno zravnala, malček razširila in trebuhi so močno upadli. Za ovinkom sem na manjši razširitvi končno le našel pripraven rogelj za varovanje. V dnevniku se nama neprestano natipkujejo trentarske stopnje težavnosti, in če kje, na tej travnati laštici bi uporabila trentarsko štirico.

Za kratko sva nadaljevala do naslednjega robu, kjer se je travnata laštica zaključila. Morda se je za skalnatim robom spet odprla, a nisva niti poskusila splaziti se okoli roba, saj naju je silovit pogled na drugi strani prikoval na mesto. Za robom se je odprl gromozanski, divje raztreskan, preluknjan in zelo strm lijak. Vse kar je bilo zgoraj (vrh Kanceljnov, Prevčev stolp, 'Hruška'), vse je padalo v ta grozljiv žleb, kamor si nikakor nisva želela vstopiti. Vrnila sva se do najinega roglja in po presenetljivo lahkem drnastem svetu splezala navzgor (gamsice) do velike smreke, ki sva jo skrajno nejeverno opazovala. Bila sva nekje na višini 2000m (+- nekaj metrov), kjer še macesni ne rastejo več, vsaj tako veliki že ne, pa sva že marsikaj prehodila. Od smreke desno navzgor še kar naprej po gamsici, čez rob in po lažjih travah na škrbino za Velikim stolpom, 2093m. Bila sva zunaj, nad nama je čakalo še dolgo travnato sleme, ki vodi na vrh Kanceljnov, tam pa sva že domača. Tako sva lahko (povsem izven najine poti čez Kanceljne) razbremenjeno odkolovratila stikati naokoli, iskati za prehodi in se nasajati na roglje Velikega stolpa.

S te strani je na vrh Velikega stolpa presenetljivo lahko. Takoj nad škrbino levo po travnati gredi, gor na stranski greben in po njem čez stolpiče ('eden je v vrhu tako tanek, tako ves preluknjanj z okni, da se ga nisva upala niti dotakniti') na vrh. Nič več kot za II vse skupaj. Z vrha sva se po grebenu spuščala na drugo, zahodno stran, da bi pokukala v globoko zasekan 'Veliki V'. Po lahkem žlebu sva sestopila do manjše škrbine, nad katero se je strmo usločil našpičen stolp. Navzgor do okna (nad njim klin) in še nekaj metrov na sam vrhunec (nekje III-IV, 15m). Navzdol do okna, skozenj na drugo stran v naslednjo škrbinico in na naslednji stolp, odkoder sva končno vrtoglavo pokukala globoko navzdol v ostro zasekan 'Velik V'. Tu sva obrnila, 's stolpa, prevrtanega kot šivanka, sva se morala spustiti po vrvi', prestopila čez vrh Velikega stolpa in že sva bila spet na udobni, travnati škrbini.

Na desni strani in višje prav po širokem travnatem slemenu na Kanceljne, 2213m, v škrbino pod Prevčev stolp, ponovitev zračne telovadbe in spust v mračno 'Hruško'. Do večera je bilo še daleč, Planjo od 'Hruške' sva že spoznala, zato sva iz škrbine poskusila sestopiti v Kotel, od koder sva ob prejšnjem obisku dosegla Kanceljne. Zgoraj je bilo lahko, a tako podrto, da je vse letelo navzdol. Nižje sta žleb prekinila dva kratka skoka, prvega se je dalo preplezati (III, na klinu bi se lahko tudi spustila), drugi je bil pa izpodjeden (možen obvoz na desni, III) in nad njim je prav tako čepel klin (pod skokom je žleb povsem rdeč, gladek, zapovrhu pa še grdo namočen, saj je voda kar povzela navzdol). Spustila sva se ne samo čez prag, ampak kar naprej, vse dokler nama ni na grušču pod rdečino zmanjkalo vrvi. Po Kotlu navzdol (za spremembo sva šla pogledat, če je lahek prehod zares tudi mimo okna), desno na travnat rob (stečine, shojeno) in po njem globoko navzdol, mimo okna (potka mestoma vodi skozi gosto ruševje), levo na gredino in po njej na lovsko potko nad Mlinarico. Sledila je še bližnjica naravnost v Mlinarico, ki se je, tako kot vedno, izkazala za časovno najdaljšo pot med dvema točkama...

Za obiskovalce grebena (pri/s)poročava: dva kratka spusta po vrvi (Goličica, Prevčev stolp) in štiri raztežaje z varovanjem (pod Germlajtom, na laštici pod Velikim stolpom in dva v Prevčevemu stolpu). Več, če je potrebno, manj, če je glava čista. Klini niso potrebni, če seveda ne zgrešimo najlažje smeri, kar pa se lahko hitro primeri.

Gromozansko čustveno izživeta tura, ki sem jo tako željeno čakal res dolgo časa in me je na koncu temeljito izpraznila.