Na Rjavino je po SV grebenu prvi priplezal (kdo bi drug) Albin Roessel, po celotnem grebenu z Macesnovca pa Klement Jug. Nad Luknjo se je Jug bolj držal grebena, Roessel pa se je največjim težavam umaknil na južni strani (Naš alpinizem). Poznala sva pot PP iz Kota (prek Luknje peči) v Krmo in celoten greben naju je že takrat močno mikal...

Iz Kota do 'vedno delujočega vodnega izvira' (Pri studencu) in kmalu (nad ruševjem!) levo po odlično shojeni potki, ki naju je pripeljala na greben JZ pod vrhom Macesnovca, 1926m (z manjšim nelagodjem sva si ogledovala navpičen raz v spodnjem/srednjem delu Dimnikov, obvoza ni bilo videti). Po skoku na vrh Macesnovca (izjemni macesnovi gaji, lepših macesnov na svetu ni ;) sva na levi strani grebena iskala prehode do škrbine pod Dimniki, 1773m. Teren (goščava) naju je usmeril levo, stran od škrbine, in po kar sitnih prehodih (krušljivo, strmo pečevje z vegetacijo) sva splezala na greben nekje 50m nad škrbino. Na desni strani sva nadaljevala do višjega pragu, ki sva ga pretentala po zelo izpostavljeni travnati polički na levi strani (najbolj smotano mesto). Po strmem rušju in lahkem žlebu sva spet stala na grebenu tik pod od daleč grozečim razom, ki se je od blizu povsem omilil in na desni strani ponudil čisto 'lahak' prehod. Višje težav do Dimnikov nisva več srečala. Vse skupaj od škrbine precej trentarsko, do III.

Z vrha se težavni rezi v škrbini med Dimniki in Luknjo pečjo umaknemo na levi, lahki travnati strani. Naju so že ob prvem obisku zamikali ostri stolpi nad oknom in z vrvjo se jim tokrat nisva prav nič pustila strašiti. Roglje sva naskočila naravnost in se prav po vrsti nasajala na ostrice. Stolpiči in rogljiči so hudo našpičeni in še bolj podrti, najbolj siten je bil celo malček previsen sestop z neke krušljive cigare (dobra III), ki pa je drugemu eMu dovolila lažji obvoz na levi. Drugače plezanje na rezi seže do III.

Prek Luknje peči sva ponovila vajo od predlani in iz Luknje po grebenu sledila poti PP, dokler ta pod previsi ne začne prečiti daleč v levo (proti Temenu). Tu naju je žal dokončno zagrnila megla, tako da sva se raje odločila za zahtevnejši greben, kot da bi iskala lažje prehode pod njim. Nekaj metrov še po PP v levo in po lahki gredini nazaj na greben, na desno stran ter strmo navzgor na greben in višje po ali desno ob njem navzgor, kjer naju je na manjšem stolpu nepričakovano zaustavila najbolj ostro zasekana škrbina celotnega grebena. Obvoza ni bilo nobenega, no skoraj nobenega. Pozorno sva si ogledala zelo izpostavljeno laštico na desni strani, ki pa je bila s strmim žlebom, ki pada s škrbine, za nekaj metrov 'grobo' prekinjena in nama ni ponujala prav nobenega vabila (celo grozila nama je). Pogledala sva v opis (Naš alpinizem), ki je povsem nesledljiv, in sklepala, da jo je Jug ubral prav po omenjeni laštici. Malce sva jo še 'študirala', potem sva šla 'po pameti' prav po grebenu. Našla sva klin, se spustila nekaj metrov v škrbino (dalo bi se splezati, III), prečila do pokline med škrbinsko skalo in steno (dva klina), po poklini navpično na raz, par metrov navzgor, zelo težak prestop v desno (krušljivo) na manjši rob in še 'podrt' poteg navzgor proti grebenu, kjer je bilo težav konec (10m, nekje IV-).

Do vrha sva potem prečila dva velika grebenska stolpa (oba okoli 30m spusta, najbolj izrazita stolpa med Luknjo in Rjavino): s prvega sestopila po grebenu, na drugi stolp iz škrbine zastavila z leve, z drugega prav tako sestopila po grebenu in s škrbine prečila v levo in strmo navzgor (slaba III) ter po lahkem grebenu na vrh Rjavine (v škrbino med prvim in drugim stolpom pripelje lažja, Roesslova varianta)...