Sprejela sva Stritarjevo 'povabilo' direktnega, južnega pristopa na Brano (ZZZ! brezpotje, uradno I-II). Stanje po desetih letih ni bistveno drugačno; le prečna pot v Konec ni več tako dobro shojena, odcep navzgor dobrih 10m kasneje je še vedno skoraj neopazen in belih trakcev ni več. Vsaj midva jih nisva videla (višje je nekaj prijaznih možicev), zato pa veliko požganih dreves in ruševja ('lepi trakci lepo gorijo', lanski požar).

Nad lovskim štantom se travnato/gozdnato pobočje izjemno postrmi, tako da sva z rokami veliko grebla po požganih tleh. Proti vrhu najstrmejšega dela naju je ujela popoldanska nevihta, midva pa navzdol nisva več mogla (brez vrvi ;(. Počakala sva, da se je ozračje umirilo/zjasnilo, močno potegnila proti Kaptanski glavi, 1943m, in kljub temu, da je bilo ruševje (p)ožgano, je bilo prebijanje skozenj še bolj 'nataknjena muka'.

Pod vrhom sva zavila levo v slikovito škrbino Butara (Ali si dec ali pa butara!; preberi, kaj ima Malešič povedati o gorskih imenih v kamniškem koncu), se na drugi strani spustila v Bobnarjev plaz in po njem vzpela na škrbino Za Butaro med Brano in Kaptansko glavo. Mehke zelenice Za Blekom so žal odpadle, saj so naju na lepem zagrnili črni oblaki. Odneslo naju je na Kaptansko glavo in po vzhodnem grebenu (uradno precenjen s III/II; kljub temu da sva bila že trikrat na grebenu, naju je v vršnem delu spodnesla orientacija) sva v eni uri prinorela na izhodišče. Dež in veter sta naju vseskozi dodobra mikastila, na srečo je zagrmelo šele na Jermanci.

Kljub temu da je lovski pristop na Brano ocenjen z manjšo težavnostjo kot vzhodni greben, je vendarle občutno bolj zahteven.