V novi izdaji Slovenske stene je opisana Lovska smer (II-III, 1000m). Mihelič smer primerja s Slovensko v Steni, a z opozorilom, da je mnogo, mnogo zahtevnejša. Smer je strašno lepa (divja, če hočeš), popolnoma samotna, orientacijsko zahtevna, veličastno izpostavljena ter tu in tam skrajno smotana. Skratka, tako kot avtor navaja: tura nama je bila napisana na kožo. Opis smeri v SS je le v grobem skiciran, a še kot tak se je izkazal za precej netočnega. Povsem zgrešiti se pa Lovske le ne da, samo občutno težje utegne biti. Ko se boš odločil za turo, boš imel spodaj nekaj dodatnih nasvetov.

Prav po grebenčku, levo ob grapi Dolgi plazi, se vije sledljiva potka!, ki te pripelje v veliko krnico in višje v njej levo proti žlebu, ki pada z Velikega turna (prvi grebenski vrh na levi, v škrbini je lepo vidno dvojno okno). Na drugi strani sledi malček siten prestop čez (ne v) grapo, na levi rebri (Mesni) spet ujameš potko, kjer se višje zares zbašeš čez eno živo mejo (kratek navpičen/previsen prag z gostim ruševjem)! Prehod čez 'lepe čvrste plošče' je najbolje poiskati v desno proti vpadnici krnice in ni pametno plezati preveč levo, čeprav se prav tam zdi najlažje (midva sva sledila terenu, ki vodi nekoliko v levo, potem pa plezala vedno bolj strme/izpostavljene plošče z obilico trav - svet se nikakor ni hotel položiti - dokler nisva nekoliko zmahana prilezla do sprejemljive travnate poličke, po kateri sva se spustila/prečila v krnico v vznožju Plati; na fotki vidiš, kakšen pogled na prehod sva ujela s krnice). Na grebenu, desno od krnice, višje prekoračiš veliko razpoko/škrbino in kratko stenco nad njo, potem se moraš usmeriti nekoliko bolj desno od grebena, kjer v zelo strmem trentarskem svetu v loku dosežeš v SS opisano vrtoglavo polico (midva sva plezala na desni tik ob grebenu - skica celo usmeri na levo, kjer pa je svet 'povsem nemogoč' - in se znašla v zelo strmih travah/ploščah; prečka v desno je bila izjemno sitna, navzgor previsne pečine, dol za živo glavo ne, tako da sva prečila levo, se skrajno smotano spustila čez rob na drugo stran in navzgor splezala po strmi, gladki ter zelo izpostavljeni plošči; nekakšen odprt kamin, vse skupaj okoli IV, tu sva bila zmahana na kvadrat). Na neprekosljivi polici (možic) te pričaka celo potka!, opis nadaljevanja v SS je napačen/zamešan (pisan po dolgem? spominu), a je lahak izstop iz stene težko zgrešiti. Po polici se dobesedno nad zrakom sprehodiš v levo, dokler se v desno navzgor ne odpre lahek svet in višje po strmi gredini dosežeš še eno podobno poličko (možic), ki pa je ožja. Spet prečiš v levo, dokler se za robom kvišku ne požene netežaven izstop: 'travnat', zaprt kaminček/žleb (le čisto zgoraj je potrebno poplezati), ki te pripelje na glavni greben Loške stene.

Po dobrih šestih urah sva dosegla greben med Oltarji in Briceljkom, a je bil dan še vedno mlad. Poskusila sva s pristopom na Morež z JZ (v vodnikih je omenjen le normalni pristop z V, ostalo je menda vse težka plezarija). Morež je nasploh najbolj divji, raztreskan in mogočen vrh Loške stene. 100m pod škrbino sva po izpostavljeni travnati polički prečila pod (previsnimi) pečinami do večje travnate vesine (izpostavljeno) in po njej v desno navzgor dosegla vrh, trentarska II. Z Moreža sva sestopila po grebenu (SV) prek Malega Moreža (do sem II) v Konjsko škrbino. Na MM sva se za dalj časa 'zabivakirala' in tuhtala, kako bi skočila (dobesedno) še na bližnji Votli vrh.

Do škrbine naju je ločilo dobrih 30m zraka. Vrtela sva se okoli, nad previsi izpostavljeno tipala tu in tam, dokler nisva desno od vpadnice, točno v smeri proti škrbini, našla obetavno, spuščajočo in na dveh mestih pretrgano laštico, ki sva jo s pomočjo varovanja od zgoraj z velikim veseljem tudi 'ponucala' (III) ter na licu mesta ugotovila, da je Votli vrh dobesedno votel, tudi večje okno mu kuka pod temenom. Pogled nazaj na Morež je bila čudovita nagrada.

Zdaj naju je pa že lovila noč, tako da sva tudi midva morala loviti pripravno bližnjico (poskusila sva s prečenjem tik pod vrhovi/stenami) do sedla Čez Brežice. Nekako se nama ni(je?) izšlo, malce bolj sva zato pritisnila po markacijah do Koritnice in se do teme sprehodila do izhodišča. Lepo, lepše, Loška stena ;)