'Nekoč', ko sva se preganjala le po markacijah, sva se na Korošici odločila, da sestopiva direktno v dolino. Na zemljevidu je bila ena črna črtkana črta (neoznačena potka), spodaj celo dve. Hiter sestop po 'bližnjici' je potem trajal (skupaj z vsemi zgrešeni odcepi, goščavo, prepadnimi skoki v divji grapi, navpičnim gozdom z 'ostrim' lubjem, izpostavljenimi/podrtimi pečinami,..., do odrešilnih klinov v gladkem Skoku) polne štiri ure, čisto do noči. Še enkrat sva kasneje poskusila od spodaj, a sva šla vse do Petkovih njiv povsem drugje, tako da naju je vedno zanimalo, kje gredo 'uradna brezpotja'?

Do slapu Orličje in levo po ZELO strmem (shojeno!) gozdnem prehodu tik ob slapu do Kamendola (uradno gre desno). Tu spet po potki in čez strugo do Skoka v Železnem grabnu. En del 'odprave' čez Skok (gladko, naježeno s klini), drugi levo naokoli in čez po kratkem strmem gozdnem prehodu. Višje iskanje sestopne smeri v desno, čez Najnar štant (zelo težko opazen odcep). Nadaljevanje po vedno bolj shojeni potki do votline (navzgor čez pragec, to je pravi odcep iz Železnega grabna, nazaj navzdol čez pragec) in kmalu do razcepa. Po zgornjem kraku na imenitno razgledno poličko, po njej prekmalu na travno ramo, čez rob in navzdol proti markirani poti s Presedljaja (odcep je nad mestom, kjer markirana pot zavije čez manjše rebro: številni balvani).