Imela sva opis smeri (Plezalni vodnik, Kamniška Bistrica), a je bil povsem nepotreben (da ne zapišem nepregleden). Stolpov in rogljev je namreč ogromno, številni prehodi pa se lepo odpirajo zdaj na eni, zdaj na drugi strani, večinoma pa se pleza prav po grebenu. Smer je ocenjena z II, 400m, posamezna mesta pa sežejo proti III (najtežje/izpostavljeno mesto pričaka kmalu po vstopu: žlambor na levi strani grebena, klini). Skala je večinoma dobra, izpostavljenost pa zmerna. Lušten grebenček.

Z Vilic (sedlo med glavnima vrhovoma) sva sestopila naravnost na Planjavske zelenice in s sedla Na Movzini ujela potko, ki se spušča po/ob grapi Za Vratam (izsekani prehodi v ruševju; na desni strani grape). Pri lovskem stojišču nama je potka ušla v desno čez Macesnovec proti Pastirjem, glede na opis (Plezalni vodnik, Repov kot) pa bi se moral en krak še naprej spuščati v Repov kot. Midva sva jo tako ubrala kar naravnost po suhi strugi navzdol, kjer naju je nižje presenetil navpičen skok. Klin za spust in 'načeto' rušje v desno sta nama pokazala, da nisva bila edina, ki sva izgubila nit. Odločila sva se za rušje (smotano!) in desno na robu stopila na 'avtocesto', ki naju je dostavila v Repov kot.