V začetnem delu markirane poti v Tamar sva lovila neoznačeno potko, ki vodi proti Vratcam (zemljevid KG)(škrbina med Visoko in Malo Ponco). V zmešnjavi kolovozov sva usekala naravnost in se na gruščnatem/rušnatem jeziku na desni strani spotaknila ob rdeče krogce PP. Z veseljem sva jim sledila (prehod preko krušljivih pečin je zavarovan) do Ovčje strani, 1760m, in odvila po slabše uhojeni potki desno na Vratca, 1844m.

Spodnji grebenski stolpi proti Visoki Ponci so naju od daleč sicer strašili, a sva 'morala' poskusiti prav z Vratc (na greben je možen lahak pristop na široki, dvoglavi četrti stolp). Stena se s škrbine takoj postavi pokonci, skala je slaba, težave pa resne. Plezala sva ob razu na desni strani (mimo okna) in na greben stopila tik pod vrhom prvega stolpa, katerega vrh (1960m) je skrajno ostra grebenska rez. Nabadala sva se čez spodsekane/zašiljene roglje in 'lahak' (raje preberi siten) sestop v škrbino našla po laštici na desni strani.

Plezanje na prvi stolp je konstantna in izpostavljena trojka, mestoma tudi več. Najtežje mesto je krušljiv in strm/previsen vstop (z malo oprimki, a še ti niso bili vsi zdravi) v ozek kamin malo pod vrhom. Po prvih raztežajih sva samo še čakala, kje bova s prvega stolpa lahko ušla navzdol, saj je drugi stolp od spodaj grozil še veliko hujše...

A se je zasukalo (dobesedno) drugače. Drugi stolp namreč sploh ni grebenski in nadaljevanje vse do najvišje točke Ponc je bilo nadvse prijetno poplezavanje z nekaj zelo zračnimi in strmimi mesti (lepo plezanje, do III).

Po grebenu sva prečila proti navpični steni zgornjih stolpov (zadnji stolpič, 2098m, je spet malce bolj nabrušen in tik pod temenom mu čepita dva macesna). Na zgornje (na videz nepristopne) stolpe sva splezala z desne. S škrbine po travnati polički do uravnave pod večjo lopo/votlino in desno navzgor na stranski greben in po razu na glavni greben (2224m). V začetku je rez še lepo zašiljena, do vrha Visoke Ponce pa se greben povsem umiri.