Komarča je varna, Dvojno jezero spet enojno, pot globoko pod vodo, nad kočo ni več divjega smetišča in pot na Veliko Špičje je še daljša kot v spominu. Lepo. Greben Veliko Špičje - Plaski Vogel sva imela že nekaj časa 'na spisku'. Od daleč je videti nekaj (4) navpičnih zarez: 'Ladja' lepo prisekana na obeh straneh in po en spodsekan in drugi navpično odrezan pomol.

Z vrha do kote 2331m, kjer se v levo odcepi stranski greben Brd, težav ni. Zob v najgloblji škrbini sva obvila na levi in prek vmesnega vrha dosegla Ladjo. Na krmo se ni dalo kar naravnost, a sva lep prehod našla na levi (precej sitna 'trentarska' polička pripelje do lažjega sveta), sestop s premca v levo zamaknjeno/zarezano škrbino je bil pa presenetljivo 'lahak' (žleb pripelje do zelo izpostavljene poličke, ki preči v levo čez rob - shojeno!). Nadaljevala sva mimo večjega okna, splezala čez stenco in ko sva se že videla na Vrhu Labrja, 2326m, sva obtičala na močno spodsekanem pomolu (3m dolg in 5m globok skok bi bil ravno pravšnji ;). Obvoz sva iskala na levi strani in 10m pod vrhom našla pripraven žleb, po katerem sva se na vrvi spustila v zasekano grapo, ki pada s škrbine. Greben od Vrha Labrja se je proti Plaskemu Voglu precej umiril, tako da sva le še ugibala, kakšno presenečenja nama bo pripravila zadnja zareza. Zaustavil naju je 20m visok pomol, jasno da brez kratkega obvoza in tudi brez pripravnega roglja za spust 'po zraku'. Tako sva opravila daljši obvoz (malce sva se vrnila in poiskala začetek izpostavljene/strme travnate gredine, ki naju je pripeljala do vznožja pečin in se nato po grapi vzpela navzgor na škrbino) in še nekaj kratkih metrov naprej na vrh Plaskega Vogla.

Na grebenu Plazjanskih lop se nama prav nikamor ni mudilo, ves čas sva se prav uživaško razgledovala levo in desno, kukala tu in tam, se vrtela okoli okna... Na vrhu nama je tako presenečen pogled na uro dopovedal, da je do trde teme le štiri ure. Najkrajši se nama je zdel sestop prek Komne, kombinacija rušja in škrapelj naravnost v smeri Velikih Vrat naju je pa vzpodbodla, da sva se odločila za malček daljšo varianto s prečenjem Vršaca in Čela.

S Škrbine po shojeni in lahki polički na desni strani grebena na Vršac (nič težje od normalke z Malih Vrat, vodniki o tem pristopu modro molčijo), sestop na Mala Vrata in po desni strani grebena na Čelo. Sestopila sva po dolinici desno od Glave za bajto, kjer sva se po snegu podričala skoraj do potke pod Velikimi Vrati in tekla in tekla, malce hodila ter še kar naprej tekla, ('Hudiča, kje je ta Komna!') še več hodila navzgor, potem se je pa vleklo kot težke meglice in ko sva se že videla pri koči, se je Komna še enkrat raztegnila. Prav do teme je trajalo, da sva se v Savici lahko osvežila. Trinajst ur je dolga ;)