Ko turo priporoči 'avtoriteta brezpotij', je potrebno zgrabiti in sva šla po Habjanovih sledeh na Kalški greben po zahodnem grebenu. Opisu ni veliko dodati, bo pa vsak ponavljalec zagotovo ubiral svoje variante, predvsem v spodnjem delu pristopa.

Midva sva od lovske koče sledila vlaki, dokler se ni povsem približala Z grebenu (1300-1400m)(v Neškarjevem plazu tako nisva bila, prav tako nisva opazila gozdne preže). Na prijetnem in lepo prehodnem gozdnem rebru (prav po njem teče sledljiva potka) sva se vzpela do prvih pečin, pod katerimi je potka prečila v levo do razglednega pomolčka. Potka je še kar naprej prečila (vodoravno, celo malček navzdol) in midva sva ji po sobotni izkušnji vdano sledila, dokler zares ni bilo več upa, da bo zavila navzgor. Po stečinah sva se po zelo strmem pobočju vzpela visoko na greben, kjer se je že začela ruševnata simfonija v zelenem. Višje zaporo v grebenu res lahko obidemo po gostem in neprestrmem rušju naokoli na desni strani (midva sva plezala mix skal in višje izjemno strmega in precej trhlega rušja ob žlebu), v vsakem primeru pa dosežemo prostrana ruševnata pobočja, ki se jih je najbolje lotiti prav po grebenskem robu ali tik levo ob njem. Po dolgi in naporni molži sva se le izkobacala na trdna tla ne preveč izrazitega grebena, kjer sva vse do vrha 'poplezavala' po samem robu. Prijeten zaključek brezpotnega pristopa, težave pa ne pogledajo prav veliko čez I. stopnjo. Zanimiv, raznovrsten pristop.