Za 'spremembo' jutranje deževje in spet nadaljevanje vožnje proti Mangartu, ki nudi edino slovensko poletnosmučarsko door-to-door varianto. Tokrat se je z avtom dalo pripeljati do zametanega vhoda najvišjega tunela (okoli 1850 m).

Na snežišču stisnjenem med Mangartom in Rateškim MM sva pod kopnim vstopom v Zimsko smer odvila na Italijansko pot in se nad jeklenicami (Italijanska pot nadaljuje v levo, kjer po dolgi in izpostavljeni prečki obvije vršni del Mangarta) v desno navzgor čez manjši rob priključila Zimski smeri, po kateri sva pristopila na vrh (uporabna varianta, kjer se umaknemo morebtnemu kopnemu/ledenemu vstopu).

Na vrhu naju je presenetilo, da je v treh tednih zmanjkalo le meter snega. Tako sva se še toliko lažje odločila za spust po Italijanski poti (III+, 500m, izpostavljeno), ki je v vršnem delu sicer močno izpostavljena sončnim žarkom (predvsem med tednom, ko naju ni na obisku ;)

Vijuganje po gnilcu je bilo karseda imenitno, le za večjo pozornost je tu in tam vršna plast izpod smuči močno splazila in odbučala v globino. Smuči sva le za kratko snela kmalu pod vrhom (prestop čez kopen rob), na koncu dolge izpostavljene prečnice je bilo potrebno nekaj metrov 'poštamfati' tudi navzgor, jeklenicam sva se pa ravno še ognila po ozkem snežnem pasu na levi. Pod Zimsko sva morala prečiti še čez globoko/široko drčo in že sva po veselcu odvijugala v konto pod sedlom in naprej, z manjšo prekinitvijo, vse do ceste pred tunelom.