Nekajkrat sva že razmišljala o Loškem žlebu, ki se s škrbine med Jalovcem in Velikim Ozebnikom spušča JZ na Dolge prode. Tokrat nikakor ni bil v najinem cilju, a nama je jutranji dež v Gornjesavski dolini volan kar sam usmeril v Tamar.

Na vrhu Jalovčevega ozebnika je bilo ob osmih zjutraj povsem gnilo. Vseeno sva nadaljevala navzgor na Veliki Ozebnik in se z vrha tudi spustila na smučeh (V, izpostavljeno), čeprav so bile razmere povsem nemogoče. V tako gnilih razmerah je bilo vsako drsenje nemogoče, skakanje v zavoje močno oteženo in negotovo, vsakršna prečka pa izjemno zoprna (plazenje gnilca te meče iz ravnotežja in te grabi navzdol).

Nekako sva se pretolkla navzdol na Jezerca (na prečki s pomočjo cepina) in zasmučala v Loški žleb, ki premore celo dva izstopa na greben. Že v predhodnem pregledu sva se odločila za stranskega (od zgoraj gledano levi), ki je lepše smučljiv (vesina) in bolj strm (45°). Normalni izstop se je po drugi strani 'bahal' z globljo drčo in slabo zalitim prehodom. Do glavnega žlebu je bila smučarija presenetljivo prav luštna, v žlebu do Dolgih prodov pa prav tako solidna. Na prodih sva zasmučala v desno, skočila navzgor na razgledni 'kucelj' Vrh prodov, 2051m, in pokukala navzdol v Koritnico, kjer bi po normalni logiki moralo biti najino izhodišče. Sam žleb je soroden Jalovčevemu ozebniku, le da je še globlje vsekan, ožji in bolj strm. Visok je dobrih 300m, pri čemer je težji del izstop (100m, desnemu/stranskemu bi prisodila oceno IV-).

Pomatrala sva se navzgor na Jezerca in po 'kuloarju' švignila nazaj v civilizacijo.