Bela in mrzla pomlad se letos v gorah kar noče in noče umakniti zeleni. Baje naj bi do zjutraj zapadlo tudi 40cm snega in sva se odločila za samotno turnosmučarsko Mlinarico. V primeru, da bi vremenarji ('spet' ;) zgrešili, bi z Mlinarice poskusila na Razor.

Nad gozdom sva stopila še na 'ta star' sneg, višje se je višina novozapadlega snega hitro dvigala, v žlebu nad izvirom Mlinarice do vrha pancarjev (nekaj mehkih plazovin novega snega), tik pod Turnom sva se pa dobesedno prerila navzgor do grebena (na lepem je 'gladina' narasla skoraj do riti). V bližini odcepa za Razor (pravzaprav je poleg markiranega višje še en prehod čez rob) sva celo poskusila proti steni, a je bilo ob njej po celotni višini napihanega toliko snega, da ne bi bilo varno (mehka kloža). Tako si naju, Razor, letos odbil že drugič. Ampak midva sva tudi vztrajna in upava na kak nasmešek.

Po grebenu sva zgazila še levo na neimenovan (a od daleč izrazit) sosednji vrh Turna pod Razorjem, 2388m, 'odštamfala' prav s temena, se pod Turnom prepustila objemu pršiča, nižje poskušala na različne načine ugnati bolj ali manj predirajočo kložo, tu in tam ujela niz lepih zavojev, se spodaj povsod uspela izmakniti trdim plazovinam in končala na skoraj prav nič odjenjanem srencu med/nad bučnimi potočki.