Takoj na prvi zaplati snega na vršiški cesti (nad Mihovim domom) sva prav zadovoljno brcnila v trd sneg. Na Vršiču je bilo začuda slabše, dolga in gnila prečnica proti Gladkemu robu nama je pa izpila prav vso voljo do nadaljevanja. Le trmi se imava zahvaliti, da sva nadaljevala do grape, ki (globoko predirajoča skorja) naju je pripeljala na kopen Gladki rob, kjer sva začudeno opazovala oblačno nebo, veter in nekaj vmes med deževjem in sneženjem. V nama tako domačem ambientu pa ni bilo več govora o izobešanju bele zastave!

Navzgor ob Gladkem robu, po dolgi ušivi prečnici (skorja, ki se predre do kolen v moker sneg) do grape, ki pada izpod okna, v presenetljivo, za cepin in dereze, trdi grapi na glavni greben Prisojnika in po njem na vrh (greben je krasno zalit). Na vrhu se je sneženje (babje pšeno) še okrepilo, megla zgostila in dve komaj vidni mali piki na mogočnem Prisojniku sta na pamet odsmučali po južnih pobočjih v okviru markirane poti proti Vršiču (Z vrha na jug, IV, prehod S5, 600m).

O kakšni posebni orientaciji ni bilo govora, sva pa potek markirane poti dobro poznala (še v dobri vidljivosti je poznavanje poti v zgornjem delu predpogoj). Vršne vesine proti škrbini pod Zvoniki so bile navdušujoče (trde, 'zratrakirane'), prav tako strme prečnice v desno navzdol proti grapi, ki v smeri JZ prereže skoraj celotno južno pobočje. Prestop na vesino nad izstopom grape je bil zabeljen z robom in manjšo opastjo, v grapi pa so naju kmalu pozdravili ostanki plazovin, ki so smuko močno ovirali. Nekje v sredini se grapa prelomi v desno (ena grapa se konča, druga prične) in po vedno bolj predirajočem se snegu sva dosegla spodnji rob vršnih pečin, zasmučala desno ven iz grape in na večinoma kopni prečni potki snela smuči. Z Gladkega robu je šlo po gnilcu in dežju še do Sovne glave in potem spet po cesti od Poštarja. 'Krasn je blo!'