Ob spremenljivem vremenu/napovedi sva izbrala cilj, ki nama je v primeru trdega/pomrznjenega snega ponujal zanimiv alpinistični spust, v nasprotnem bi se pa turnosmučarsko potepala med modrim nebom in belimi planinami.

Nad parkiriščem pri Planini Blato je bil zjutraj sneg na najino veselje solidno trd. Prek Planine v Lazu in Doline za Debelim vrhom sva se vzpela na zahodni vrh Kanjavca in zvedavo kukala čez vršni JZ greben. Po grebenu sva (11:00) odsmučala proti Poprovcu in se v desno, čez greben, začela spuščati proti Jezeru pod Vršacem (Zahodna stena, IV-, 500m). Smer je bila od zgoraj presenetljivo dobro razvidna in nama tudi od blizu ni postregla z nepričakovanimi skoki, le sneg se je kmalu spremenil v beton (pod robniki se je dobesedno 'iskrilo'). Po strmem prehodu (v tako trdem snegu je 45° in več kar lepo zabeljenih) sva dosegla široko in izpostavljeno rampo, ki naju je prek ostankov trdih plazovin/drč pripeljala na snežišče nad jezerom. Sneg na tej strani Kanjavca ni niti najmanj odjenjal, a bi tudi v trdem smuči tekoče zarezovale poezijo, pa so naju 'nagajivo' pretresale številne trde kepe v plazovinah.

Z jezera sva se vzpenjala proti Vratom (Zelnarica - Vogel), ko naju je zaustavila trda prečnica. Smuči se nama ni ljubilo sneti in sva odvila levo proti Hribaricam in se še pred platojem vzpela na greben Vršakov po izraziti in strmi severni grapi, ki nama je že od daleč pridišala pod nos. Sneg je bil v grapi in na vrhu srednjega Vršaka že hudo gnil, tako da se nama s spustom do izhodišča ni več mudilo. Odsmučala sva po grapi (dobra III) nazaj in pod Vršaki prečila (sneg je bil na rampi še vedno trd, vseskozi v senci) do vznožja Zadnjega Vogla, na katerega sva na smučeh (in malce tudi peš) prilezla kar po grebenu. Smuka do planin je kmalu postala ena sama dolga ravna črta (pravzaprav dve), saj sneg in strmina nista več omogočala pretiranega vijuganja. Povsem spodaj sva po deloma kopni cesti morala malce tudi peš, da se nisva samo kopala po gnilcu ;)