Še V Klinu sva 'oštro' izbirala med zanesljivo Brano in Planjavskimi zelenicami. Zmagala je odmaknjenost in že sva v Repovem kotu nič kaj vesela občudovala kopna pobočja, prehod na Planjavske zelenice je bil tudi še bolj kopen kot zasnežen (v takem kar lepo siten), zgoraj pa naju je pričakala bela opojnost. Ko naju je takoj popolnoma zagrnila še megla in spremljala vztrajna/močna snežna ploha, o zimskem ambientu ni bilo več dvoma!

Povsem na slepo sva tipala nekam navzgor, se poskušala držati desne strani, a sva zgoraj vseeno zadela v strme in zaledenele prehode med pečinami, ki so naju izvrgli nekje na glavnem grebenu. V levo se je greben kmalu našpičil, zato sva poskusila še desno in se kmalu znašla na markiranem vrhu Planjave, 2392m (zanimivo, da je višji vrh nemarkiran, 2394m). Na Zelenicah sva vseskozi upala, da se bo megla dvignila in da bi poskusila s težjim spustom čez Sukalnik na Kamniško sedlo, a sta se nama proti vrhu pridružila le vse močnejši veter in mraz.

Tako sva odsmučala po edini možni varianti (smer pristopa, vršni del sva smučala bolj levo), in še ta je bila v popolni megli naravnost nemogoča (povsod belina, oko se prav nikjer ni moglo ustaviti). Pravzaprav v taki megli na nepoznanem terenu še nisva smučala. Pod smučmi je bil pa pršič in midva sva ga teptala s plužnimi zavoji! V srednjem delu sva v desno ujela stopinje in jim sledila do prehoda. Zgornji del prehoda sva še malce posmučala, čez poprhane strme trave, ruševje in pečine je šlo pa le peš. Nižje v Repovem kotu sva še enkrat snela smuči (mimo slapu), potem pa je bilo smučarske zabave kmalu konec in šele prvič letos sva morala smuči nositi do avta ;)

Planjavske zelenice so turnosmučarski teren (naklonina je dobrih 30°) in tudi prehod v Repov kot bi bil ob dobri zasneženosti (alpinistično) smučljiv (najbrž okoli IV).