Iz Vrat sva se namenila na Razor (Z vrha na Kriške pode, IV, 600m), a naju je že na izhodišču kljub jasnemu jutru presenetil mehak sneg. Potegnila sva proti Križu (Bovška Vratca, do vršnega grebena gnilo, na vrhu je pihalo kot za stavo, meglice so kmalu zagrnile vrhove) in odsmučala proti Zgornjemu Kriškemu jezeru. Sneg je bil na tej strmi flanki navdušujoč, povsem trd (držala sva se pod grebenom na desni, vsaj močna III), a že prečka pod Kriškim robom je bila tako gnila, da naju je neusmiljeno postavila na realna tla, ki se nikakor niso hotela učvrstiti.

Na Razor sva se goljufala po bližnjici mimo Kriškega roba in Šplevte (smučarska smer poteka v okviru markirane poti) in zgazila vse večjo gnilobo proti vršni steni, 2500 m. Do gredine, ki pelje levo v žleb, se je vse skupaj še poslabšalo (strmo, gniloba močno čez kolena in to take zoprne sorte, da te nekam prime) ter doseglo mejo nevarnosti, preko katere nikakor nisva bila pripravljena iti (še posebno, ker sva poznala teren nad žlebom).

Na hitro sva ušla navzdol in proti Sovatni prečila nad Srednjim Kriškim jezerom, kjer se je počasi razjasnilo. V Sovatni je bilo seveda gnilo, ampak 'lepo/utrjeno' gnilo! In ker je tam strmina blage sorte, je bila smučarija odlična, pod Luknjo tudi dobra, v Bistrici sva pa že morala iskati snežne jezike proti Aljažu. En M je na smučeh brez snemanja 'pritišal' vse do avta.