Računala sva na pomrznjen sneg na severni strani, a da bova tudi na J vesinah Pihavca doživela pravi zimski dan pač ne. Sneg je zgoraj tudi čez dan ostal trd 'beton' (vršno plast se je večinoma dalo prebiti le z močnimi udarci). Za nameček je Pihavec še upravičil svoje ime in ves nov sneg močno gonil naokoli (več ali manj naju je zgoraj spremljala snežna ploha).

Nad Luknjo sva nad prvim skokom ugledala precej uboge snežne jezike v spodnjem delu smučarske smeri po J vesinah Pihavca (Z vrha na Luknjo, IV+, 600m), tako da sva raje nadaljevala do velike konte pod Dovškim Gamsovcem (v spominu sva imela, da je tam v kopnem prehod navzgor, Mihelič) in nejeverno zrla levo navzgor. Kakšnega zagotovo smučarskega prehoda ni bilo videti, tako sva se odločila še za najbolj zalit žleb, ki je postregel z zelo strmim iztekom, sitno drčo, pol metra širokim prehodom (20m) in še bolj strmim, dolgim in močno izpostavljenim izstopom in nadaljevanjem v levo pod vršnim ostenjem Vrha nad Kamnom. Povsem jasno nama je bilo, da v tem pretrdem prehodu niti brez smuči zagotovo ne greva/upava dol. Torej sva morala navzgor.

Na škrbini Čez Kamen (tam gre markirana pot s Pihavca na Kriške pode, več kot le navpične jeklenice)(v spominu sva imela tudi besede: Z vrha Pihavca na Kriške pode, III+) sva veselo ugledala zasnežen in neprestrm prehod na drugi strani, ki sva ga takoj določila za smer spusta. S škrbine sva potem zastavila na vrh Pihavca, ker III+ pa niti v trdem ne more biti pretežko. Dvakrat sva poskusila s škrbine, a se je vedno premočno izkompliciralo (kakšna III neki, sva bentila, še IV se skrije). Od Pihavca sva se že poslovila, potem pa le poskusila tudi navzdol okoli vogla. S škrbine sva se spustila (J) 50m navzdol, prečila v desno in se po vesinah vzpela na vrh orkanskega Pihavca.

Vršni del za smučanje (en M je smuči 'pozabil' na škrbini) kljub trdemu (mestoma ledenemu) snegu ni bil prezahteven, naprej do Luknje je bilo pa v danih razmerah prenevarno (v drugo greva po Pihavčevih vesinah tudi navzgor, ker so prehodi od zgoraj nepregledni - v slabi vidljivosti toliko bolj). S škrbine sva po strmem žlebu tako odsmučala na Kriške pode, prečila pod stenami, se ogibala nevarnih napihanih mest mehke klože in za konec 'odštamfala' na Dovška vrata ter se po Sovatni spustila na položna snežišča pod Luknjo.

Letos tam spodaj pod Steno kar nekaj manjka. Prav nobena plazovina ne moti smučanja!