V Bohinjskih gorah še nisva smučala, za spoznavanje sva se namenila na Vrh nad Škrbino, in to po turnosmučarsko (brez mehanske goljufije, ki je v tem koncu nadvse običajna).

Po Žagarjevem grabnu je šlo presenetljivo hitro, gozd pod Planino Kal je bil tudi dovolj redek, desno nad planino nama je pa ogromna konta kmalu vzela vso voljo do prečenja. Po obetavnem prehodu sva zato takoj odvila navzgor proti glavnemu grebenu, nekaj časa še poskušala držati smer v desno proti vpadnici Meje, 1996m, a nama teren tega nikakor ni hotel olajšati. Povsem nepričakovano sva na lepem stopila na glavni greben, ki je bil za Spodnje Bohinjske gore kar lepo nabrušen, nekje okoli Rušnatega vrha, 1915m.

Na drugi strani/po grebenu sva se precej naporno zvlekla na večji vrh (Meja, 1996m) in določila, da imava energije tudi še za naslednjega, Vrh nad Škrbino, 2054m. Po dodatni uri garanja v težkem snegu in borbi s silovitim vetrom sva bila le na vrhu. Spotoma sva določila smer spusta: dobrih 10m vzhodno pod vrhom se je na bohinjsko stran odprl kar strm prehod (edino mesto brez opasti), čez katerega je veter norel kot zmešan. Pri vzponu naju je zabrisal v tla, dol grede naju pa nikakor ni hotel spustiti čez greben. Po čudnih akrobacijah s smučmi na nogah (obračanje na hrbtu s prevalom, klečanje z glavo pri tleh, poganjanje s palicami po strmem začetku...) sva nekako le uspela 'skočiti' čez rob.

Vršni žleb je bil trd/zbit in ravno prav strm (težave so za dobro III, 200m), nižje sva potem prečila v desno, dokler nisva dosegla široke grape, ki pada proti zgoraj omenjeni konti. Snežne razmere so bile 'za en drek' (skorja), vidljivost pa še precej slabša (razpršena svetloba). Pri planini se je skorja le ojužila, teren pa takoj toliko položil, da je šlo še po špuri komaj naprej. Po Žagarju sva prismučala do dna, a so spodaj že manjša kopna mesta.

Doma sva potem nekoliko razočarano spoznala, da je glede na zemljevid pobočje SV pod Vrhom nad Škrbino strma stena (po kateri se verjetno ne da s smučmi). Tako da najbrž nisva bila na njegovem vrhu, pač pa le na Meji. Dasiravno sva bila zgoraj tako prepričana, da sva na Vrhu nad Škrbino, da se niti nisva razgledala naprej po oddaljenih vrhovih v grebenu...