Še letos sva morala 'pod mus' posmučati Zabreški plaz, ki premore sloves enega lepših turnih smukov pri nas (III-, 800m)(do sedaj sva ga le 'turno preritala'). Spodaj sva krenila po potki za Štremfljevo skupinico (normalka prek Valvasorja), tako da bi se izognila gaženju po Zabreškem plazu, a sva se očitno izgubila še pred Valvasorjem in dosegla cesto tik nad Planico. Z goljufijo tako nisva uspela in sva šla pač pošteno plačati vstopnico za spust.

Do 1600m (nad mestom, kjer se Zabreški plaz razcepi) sva vztrajala na smučeh, višje je sledil 'en dolg matr' gaženja po vse bolj južnem snegu do Prešerna (le kako se uspe Čelu tako raztegniti, ko pa je že tako staro). Na vrhu Malega Stola sva si še izmučena priznala, da so 'veterani' res od sile, saj so se že sončili na Stolu. Že res, da so imeli lažje delo, ampak...

Ob enih sva na vrhu tehtala, če je Zabreški plaz sploh še dovolj varen za spust. Čelo je bilo bolj spihano, vršni del plazu nekoliko sumljiv, večina pa ga je bila ves dan 'lepo na varnem' v meglicah. Za test sva se s Stola v dolinico Med Stoli spustila po najbolj strmi varianti. Za smučmi je plazilo v mejah še sprejemljivega (Zabreški plaz je manj strm) in to je odločilo, da sva težko prigarano vstopnico tudi unovčila.

Zgornji del plazu sva še previdno odtipala, potem pa sva zagnano uničevala nedotaknjen (resda tudi nekoliko moker) pršič. Hej-juhej, se vidimo spet ob letu osorej!