Nameravala sva sicer na Velikega, a se nama v oblačnem vremenu nikakor ni dalo. Tako sva na hitro skočila na vrh Viševnika, izmerila vidljivost v megli na le nekaj kratkih metrov in ob zahodnem grebenu bolj pretipala kot presmučala na Srenjski preval. Megla je bila tako gosta, da sva najin položaj v 'mleku' lahko samo ugibala.

Sneg je bil moker in dovolj predelan, tako da sem sam (ta drugi M je medtem malce oddremal) s prevala zastavil na vrh Malega Draškega. Kljub precejšnjemu trudu, ki sem ga vložil v gaženje do vrha, sem bil navzdol poplačan le s kidanjem gnoja (hočem pisati snega, pa se mi noče stipkati). Na ravnici, severno pod Viševnikom, sva se v mleku še malce pomatrala po vodi, nižje pa je bila smuka vredna svojega imena. Spodaj v gozdu sva po dolgi desni prečnici dosegla tekaško progo, ki naju je pripeljela na smučišče.

Zanimivo, da sta tako Z greben Viševnika kot pobočje Malega kljub obilici snega bolj za silo zalita.