Prezebanje na Cojzu mi je prineslo prehlad in sem ga sklenil odpraviti z znojenjem na Strožičevi brzinski turi. Ob desetih sem pri sankaški zapornici stopil na smuči, na vrhu sem pa ravno ujel opoldansko zvonjenje. Cesta do Doma pod Storžičem je bila ledena, vmes je bilo tako-tako, Peto žrelo je bilo povsem zalito in ravno prav trdo, motnja pa so bili številni izstrelki sestopajočih 'Kramarjev'. In vsak Kranjec je seveda sestopal in ril po svoje, na smučarje se 'alpinistični frajerji' nimajo časa ozirati. Tako da sem 'počasnete' dol grede zasul s številnimi hitrimi rafali in smo si bili bot ;)

Smučanje z vrha je bilo prav luštno, sneg primerno trd, le številne stopinje so tu in tam iz mene potegnile (pre)več moči. Pod steno je bil sneg večinoma skorjast (držal sem se snežišča v levo, vse do vpadnice markiranega Žrela), po ledeni cesti sem pa vadil pluženje.