V petek proti večeru sem nad Suhadolnikom gazil nov sneg (tudi dobrih 15cm), tipal za zamedenimi stopinjami in ravno pred nočjo še zmogel gozdno Taško. Tokrat mi je pokazala svoje ostre zobe, tako da sem se ubranil šele s cepinom. Višje je bil nočni sprehod do Kokrškega sedla prav prijeten, a namesto globokega spanca v zimski sobi me je vso dolgo noč mučil leden drget (uporabil sem poletno 'one kilo bag', pet odej...).

Zjutraj sem se izjemno počasi le sestavil skupaj in potegnil gaz skozi Jame do kratke JV stene Grintovca. 'Stenco' skoraj po sredi preseka ozka in zavita grapa, ki se zgoraj pahljačasto razcepi (izstopna delta). Spodaj je bilo v grapi precej napihanega pršiča (tudi 30cm in več), zgoraj pa sem 'odpikal' po trdem snegu. Na vrhu sem uporabil desni izstop, ki se tik pod Streho priključi JV grebenu. Naklonina grape se na najbolj strmih delih suka okoli 45°.

Po 'sončnem ogrevanju' na vrhu sem šel takoj užit dvodnevno nagrado. Odsmučal sem nazaj po pristopni grapi v Jame (uradno: Jugovzhodna stena na Jamo, IV-). Zgoraj po trdem snegu je šlo prav prijetno, nižje pa sem moral nov sneg 'na silo orati'. V Jamah je bila zatem smuka naravnost čudovita.

V koči sem pobral vso spalno kramo in hrano ter nahitro odkuril navzdol (še ene noči pač nisem hotel prezebati). Zgoraj sem odsmučal levo v plitvo grapo (markacije gredo desno), nižje pa sem namesto Taške poskusil 'sosednje' markacije. Smuči se mi ni dalo sneti in sem nekaj metrov tu in tam 'poštamfal' kar po skalah, tik nad snežiščem (poleti melišče) pa sem smuči le moral sneti (za kakih 20m je zmanjkalo snega in moje trme). Spodaj se je dalo potem začuda prismučati prav do kmetije.