Malo po deveti sem vstopil v Suho ruševje, ko se je sonce počasi začelo skrivati za meglicami. Zatem se je v krnici tako zmeglilo, da nisem videl kaj prida dlje od svojega nosu (ki je sicer precej velik :). Pred mano ni bilo nikogar, stare sledi pa je ponoči prekrilo nekaj cm novega snega. Ko je potegnil še močan snežni piš, sem lahko užival v popolni dezorientaciji pozabljen nekje pod vznožjem Vrtače. Samotno. Lepo!

Nekako sem le 'točno' vdel strmo snežišče pod Osrednjo grapo (vzhodni žleb) in zgazil na vrh, kjer sta me pozdravila sonce in veter, ki je meglice neusmiljeno preganjal prek grebenov. Zjasnilo se je in naredil se je prečudovit dan. Za ogrevanje sem po Osrednji grapi odsmučal v Suho ruševje (IV-, odlične snežne razmere, tudi skok je ravno zalit) in nemudoma odvihral nazaj na vrh, kjer se je spet začelo megliti. Nahitro sem skočil na smuči in se začel spuščati po zahodnem grebenu proti zahodni grapi.

Na vrhu je greben kar močno zguban in strmo 'prisekan', potem pa do razcepa grebena (SZ/Grad in JZ/markacije) težav ni več. Z razcepa pada proti Stolu (V kožnah) zahodna grapa, ki je zgoraj ozka in strma, spodaj pa se močno razširi in položi. Spust po zahodnem grebenu z zahodno grapo je ocenjen s IV.

Grapa je bila dobro zasnežena in zares strma le povsem zgoraj. Nižje sem zavil levo (ven iz grape) na JZ greben, kjer na greben z druge strani 'pritečejo' markacije. Še enkrat sem bil globoko izgubljen v megli (za dodatno 'pomoč' k orientaciji so poskrbeli številni obrati pri zapletenem ulovu gsm signala) in 'na približno' začel s poševnim spustom po vrtačinem južnem pobočju. Dokler nisem presekal smučin pod južno grapo, sem se le nemočno čudil, kam neki so me založili. Iz megle sta se materializirali še dve izgubljeni podobi (namenjeni sta bili na Stol!), sam pa sem brezskrbno sledil smučini vse do Iskrške koče.