Na pobočjih Viševnika je zapadlo več kot meter snega in pogledat sva šla to čudo božje. Gaz je bila potegnjena do Plesišča (1800+) in sva jo z veseljem uporabila, saj izven gazi brez opreme (smuči ali krplje, midva sva bila 'peš') ne gre nikamor drugam kot naravnost v tla.

S Plesišča sva se spustila navzdol do Konjščice. V začetnem, strmem delu je šel tobogan prav imenitno. Najbolj se je izkazala tehnika spusta po trebuhu s plavalnimi udarci kravla in metuljčka. O kaki hoji/skakanju ni bilo govora, ker se je pod nogami vse mlelo (udirala sva se tudi čez glavo). Nižje je teren vse bolj položen in se nama je kmalu ustavilo. Nazaj nikakor ni šlo, navzdol pa le z veliko muko (plazenje, veslanje...), saj nama je sneg nudil le malce več upora kot zrak. 'Že' po dveh urah in pol neprestane borbe sva dosegla Konjščico (400m nižje od Plesišča), kjer pa začuda gazi še ni bilo...