V petek proti večeru sva iz Vrat odkurila navzgor proti Bivaku II, zaradi pozne ure sva lovila normalko in višje ob svetlobi polne lune obžalovala, da se nisva odločila za daljšo, a lepšo varianto čez Brinovo glavo.

Zjutraj se nama nikakor ni mudilo iz bivaka in še pod Šplevto sva z začudenjem opazila dva hudo zgodnja gornika, ki sta jo iz Vrat primahala čez Brinovo glavo. Ker sva imela isti cilj, sva se z veseljem poslužila njunih stopinj. Skok do Grla je bil že malce južen in le na pol zasnežen, tako da se praskanju po 'šodru' ni dalo umakniti, višje je bil pa sneg ravnopravšnji in za stopinjami sva ubrala zimsko različico vršnega vzpona, ki vse do grebena sledi grapi/žlebu, ki pada na Grlo. Takoj na drugi strani škrbine je sledil nekoliko zoprn (izpostavljen, strm in deloma leden) prehod na ozko, a lepo prehodno vršno grebensko rez Velikega Oltarja.

Sestopila sva nazaj do Šplevte in določila, da je do večera še daleč. Najina dobrotnika sta medtem 'utrjevala' gaz tudi na Dovški križ in sva jo mahnila še po teh stopinjah. Spodaj je bilo zaradi lege snega bolj malo, na vršnem grebenu pa naju je pričakalo v snegu nekoliko sitno in precej strmo mesto v sestopu (v kopnem je to mesto pristopa ocenjeno z I, vklesani stopi).

Na vrhu Dovškega križa sva ponovno lahko le ugotovila, da je noč še daleč na vzhodu in da nisva še prav nič gazila. Pozornost sva usmerila na greben do Škrnatarice, v mislih sva imela 'spodnjo' varianto prečenja grebena (v kopnem je ta varianta najbolj shojena in opremljena z možici, mesta do II. stopnje). Tik pod grebenom sva prečila do okna, kjer se je svet pošteno nagubal (zelo strmi snežni prehodi). Naslednji grebenski vrh sva prečila precej spodaj (mestoma sva praskala po pečevju, kar z derezami ni ravno najbolj prijetno opravilo) in na drugi strani strmo sestopila v izrazito škrbino pod najbolj markantnim grebenskim vrhom (2521m), ki sva ga obšla po globoko vrezani gredini. V nadaljevanju sva nekaj manjših grebenskih stolpov obšla spodaj po snegu, dokler se prečnica ni dokončno uprla (prestrm/preglobok skok v žleb). Nazaj navzdol nama zaradi strmine in težav prav tako ni dišalo, zato sva po skali po najlažjem prehodu odpraskala na greben (spodaj navpično, II-III), kjer naju je pričakalo še nekaj strmih, ozkih ter izpostavljenih mest in 'že' sva v škrbini pod Škrnatarico uzrla stopinje, ki so se spuščale v žleb. Midva sva imela sicer v planu sestop ob Peščenku, a stopinje, ki so vodile v Gulce, so bile tudi vabljive.

Za razmislek sva odplezala še nekaj 'kunštnih' metrov do vrha Škrnatarice, se vrnila v škrbino, spet pogledala na uro in jo nemudoma ucvrla navzdol po stopinjah. Žleb je bil tako imenitno zasnežen, da skoka v spodnjem delu sploh ni slutiti in sva ga gladko predirkala. Ni čudno, da so ga v nedeljo navdušenci posmučali. Ampak sneg se je nepreklicno končal že nekje na 2000m...

Čudovit dan in še lepša tura. Greben Dovški križ - Škrnatarica je v danih razmerah kar zahteven zalogaj in ga midva brez vrvi ne bi niti pogledala. Tudi brez zaščitne kreme v bodoče na 'sneženo' sonce ne greva več, tekočina v nahrbtniku nama pa v taki vročini 'itak' vedno ponikne.