Ker normalko poznava, sva se odločila za (menda) lepšo varianto od Kugy-a. Smer začetka poti je potrebno pravilno določiti (shojenih potk v bližini je veliko), potem je pot lepo sledljiva skoraj do Kukle, kjer pot 'ponikne' (v pomoč nama je bil 'le' zemljevid Trente).

Tudi višje sva poskusila po alternativi. Pri velikem možicu nekoliko pred sedlom pod Debelo pečjo sva jo ubrala po slabše shojeni potki navzgor (normalka nadaljuje prečno proti sedlu), ki pa se je kmalu izgubila. Vzpenjala sva se po plitvi grapi, vmes sledila nekdanji lovski potki (skozi rušje je bil včasih izsekan prehod, lažje bi bilo kar po dnu grape navzgor) in na višini slabih 1800m dosegla prečno lovsko pot (ta pot vodi daleč v levo do izrazitega rušnatega pomola in še naprej proti grapi, ki pada s škrbine med Goličico in Germlajtom). Nadaljevala sva po nakazani potki v desno in prek rušnatega roba dosegla normalko. Ta varianta ni preveč priporočljiva. Bolje bi bilo na prečni lovski poti zaviti levo in se na vrh Goličice povzpeti s SZ (tja z vrha vodijo rdeče packe), a sva se midva zaradi morebitnega ledu raje držala južne strani.

Z vrha Goličice naju je navzdol odpodila pozna ura in na Kukli sva se kljub približajoči temi odločila za smer pristopa (po normalki gre do ceste neprimerno hitreje, pred mrakom sva imela dobre pol ure 'prednosti'). Na vrhu zaradi slabše uhojenosti potke nisva uspela 'vdeti', tako da naju je teren pripeljal preveč desno v izredno strmo pobočje nad prepadnimi skoki. Prečila sva v levo in se še vedno v strmem gozdnem pobočju spuščala navzdol.

Na lepem je počilo in ogromna skala oblike kvadra tik na moji desni (pred tem sem se jo prijel za ravnotežje) se je začela premikati navzdol. Bil sem v nekakšni povsem plitvi in zelo strmi vboklini, na levi sem z očmi zaznal drevo, kamor bi se lahko ujel, a kaj ko se nisem mogel odriniti od skale, ki me nekako ni hotela spustiti (poskušal sem priti v levo, a me je vedno bolj vleklo pod skalo). Potem je šlo vse zelo ekspresno, takoj sva pridobila na hitrosti, skala me je potegnila nižje, mi zletela čez noge in spodnji del trupa (mogoče celo dvakrat: najprej me je povleklo dol, pod in nižje od skale - glava se je znašla na desni strani vpadnice, noge na levi - nato je skala od zgoraj zgrmela čez mene) ter pospešila navzdol. Ko me je skala 'povozila', me je obrnilo okoli. Po obratu sem se odrinil v levo, ravno še ujel drevo in se z rokami uspel zadržati za deblo (imel sem že precejšnjo hitrost). Skala je medtem z oglušujočim treskom grmela navzdol po strmini. Vse skupaj se je zgodilo v tako kratkem času, da imam danes v glavi vse premešano in je potek bolj posledica razumne analize dogodka. Nekako tako je vse skupaj videla tudi Marijana (ki je bila na srečo nad mano) in izjavila, da je vse skupaj izgledalo grozno.

Bolečina v nogah je bila strahotna (mišice so od udarca/šoka tako vibrirale, da to že ni bilo res) in potreboval sem nekaj minut, da sem za silo prišel k sebi. Zlomljeno ni bilo nič, zato sem takoj sklenil nadaljevati s spustom, še preden bi se mi mišice ohladile in bi naju zagrnila tema. Desna noga se je počasi uhodila, leva pa je ostala več ali manj negibna. Kar po riti sem se po listju nekako pridričal do potke, ki sva jo ujela nekje na dobrih 1000m (v bližini sta dva vikenda). Počasi sem v temi prišepal do Kugy-a (bolečina v levi stegenski mišici ni dovoljevala upogiba kolena) in vmes računal težo skale, ki je tudi po najbolj umirjenih ocenah presegala pol tone (dejanska teža je morala biti kar blizu ene tone). In nikakor mi ni šlo iz glave, kako je skala prišla na svoje mesto (ko je čudno že to, da je tam sploh stala). Možni odgovor bi bil, da se je ustavila v snegu (če ga je tam sploh kdaj dovolj, kajti to je južno pobočje na višini okoli 1100m).

Moja globoka zahvala gre drevesu za pomoč pri ustavljanju in skali, da me ni 'pribila' v tla.