V petek s Pecola do bivaka Suringar, zjutraj po Findeneggovem ozebniku na Montaž (Špik nad Policami) in prečenje Poliških Špikov po zavarovanih poteh z dodatnimi (če se obiska ne bodo preveč branili) pristopi na vse Špike. Na turo naju je zvabil mamljiv Miheličev opis v planinskem vodniku JA.

Še v petek zvečer sva šla iz bivaka (izjemna lokacija: leži na robu, na ozki polički pod majhnim previsom) pokukat na izzivalen stolp severno pod Montažem (Špik nad Zadnjo polico, Torre Nord), tako da sva sestopila po Poti lovcev do žleba med stolpom in Montažem. Pri prvem težjem (moker in gladek) pragu sva brez vrvi raje obrnila in zjutraj na vrhu Findeneggovega ozebnika ugotovila, da tudi če bi prišla do škrbine (ki je v sestopu lažje dosegljiva z grebena), bi nama na vrh stolpa branil navpičen raz z gladko odsekano steno na obeh straneh.

Prečenje Poliških Špikov je opisal Mihelič, dodala bova nekaj brezpotnih dodatkov. Na Vrh Brda pelje shojena potka, grebensko nadaljevanje pa nama je preprečila strma grebenska raz, ki pada globoko v Škrbino nad Plazom. Špik nad Plazom sva dosegla po skrotju na južni strani, z vrha sva po grebenu poskusila proti vzhodnemu predvrhu (rama, Špik nad Cijanerco). Vmesno kratko, navpično stopnjo sva obšla lučaj nižje po mestoma zelo izpostavljeni polici na severni strani (nekoliko zapleten je bil sestop do police). Nadaljevanje je potekalo v izjemnem ambientu. Levo od vse ožje grebenske rezi je bilo vedno bolj prepadno. Globoko odrezane stene so jemale dih in najbolj noro vrtoglavo (da je niti nisva poskusila slikati, saj bi naju sirene globin lahko še zapeljale) se je stena spuščala prav s Špika nad Cijanerico. Sam pristop na ramo je branil ozek in previsen rogelj. Poskusila sva po obvozu na desni, prečila čez rob in na vrh zlezla z druge strani (precej sitno, eno mesto tik pod grebenom je bilo blizu III).

Grebensko nadaljevanje je bilo povsem nemogoče, saj je med Špikom nad Plazom in Špikom Hude police globoko zasekana Škrbina nad Cijanerico (Kugy jo razglaša za najimenitnejšo škrbino JA in jo primerja z udarcem meča). Midva sva sestopila do jeklenic, po katerih sva se spustila v škrbino (daleč najtežji del Poti Leva), kjer naju je presenetila visoka igla (10-20m visok, vitek in navpik odrezan stolp). S Špika Hude police sva po grebenu poskusila na Špik nad Studenci in Špik nad Tratico, ki ju Mihelič namenja le alpinistom.

Začetek je bil lahak, do vrha Špika nad Studenci naju je potem pričakala ozka rez, a nama večjih težav ni povzročala. Sestop z vrha po grebenu je bil kar zahteven, nadaljevanje pa nama je preprečila težava (ki se je ta hip ne morem spomniti, ugibal bi na gladek stolp v škrbini), ki sva jo obvozila lučaj pod grebenom na južni strani. Greben in po njem vrh Špika nad Tratico sva dosegla po zelo strmih travah (z vmesnimi kratkimi pragovi). Nadaljevala sva do rame, kjer naju je presenetil navpično odsekan raz in ker nisva imela dovolj vrvi (klin za spust, slabih 30m) sva se vrnila nazaj na vrh in sestopila naravnost navzdol do markacij (tik zahodno od vrha) po ne prestrmem travnatem prehodu. Tako sva našla normalni pristop na Špik nad Tratico, ki se giblje malce nad trentarsko I. stopnjo (po celotni širini strmo in travnato južno pobočje prekinjajo navpične pečine). Ni čudno, da ga Mihelič ne omenja, saj je od spodaj slika povsem nepregledna in se prehoda tam niti ne sluti. Sam greben od škrbine vrh Hude police prek Špika nad Studenci do Špika nad Tratico je težji in se giblje okoli trentarske II. stopnje, grebenski sestop v Škrbino nad Tratico pa je brez spuščanja po vrvi 'nemogoč'.

Špik nad Cijanerico, Špik nad Studenci in Špik nad Tratico so nama 'podarili' tako dolge in pestre sprejeme, da nadaljevanje ni bilo več smiselno, saj bi le še dirkala po markacijah in spustila vse brezpotne posladke (Špik nad Špranjo, Nižinji vrhovi, Špice v Planji in Vrh Krnega dola)...