V nedeljo je bilo na nebu prav prijetno sonce in neznosen Lanež na duši. Le kaj sem hotel, nedokončane smeri nikakor nisem mogel pustiti pri miru in sem šel po sobotnih stopinjah. Kolo, Mače, Kozjek, razgledišče in že sem bil pred morjem ruševja, nekje na višini 1550m.

Tokrat sem ubral povsem drugačno taktiko. Zaščitil sem se že na začetku, potem pa umirjeno (a nikakor ležerno) napredoval skozi goščavo in nisem si delal niti najmanjših utvar, tako da na nobenem vršiču nisem pričakoval, kako bom v daljavi 'že' ugledal vrh Malega Grintovca. Ubiral sem malček drugačno smer, kot jo je besneča furija v soboto, in na nekaj mestih sem se na levi strani grebena rušju po skrotju in pečevju celo uspel nekoliko izmakniti. Le tu in tam me je notranji mir zapustil, saj se napornemu prebijanju, vlačenju, udarcem in padanju le nisem mogel izogniti. Po dobri poldrugi uri sem le izplaval iz zelenega morja in stal na trdnem vrhu Malega Grintovca.

Mogoče je bila smer prvenstvena, mogoče tudi ne. Res težko si predstavljam norca, ki bi celoten greben prelezel po rušju, ko pa bi se na več mestih 'z lahkoto' pretolkel do markacij v dolini med Lanežem in Srednjim vrhom. Za ponavljalce priporočam dolge rokave, trpežne hlače, plezalne rokavice in čelado. Obilica dobre volje in potrpežljivosti je 'itak' predpogoj. Na grebenu te čaka dobrih 250m višine (vmesni številni spusti in vzponi niso všteti) in slabih 1500m dolžine gostega ruševja.

Nadaljeval sem na Storžič in sestopil mimo že zaprtega (?) doma na Kališču.