Storžič je res od vsepovsod prepreden s potkami, a se divjina še najde. Iz Mač naravnost na Kozjek, čez greben Laneža na Mali Grintovec in po markirani poti preko Bašeljskega vrha na Storžič.

Ob štirih popoldne (po mojih izračunih bi se moralo do teme/osmih ravno še iziti, če se le ne bi kje zataknil) sem odločno skočil na kolo in s Kranja odbrzel v Mače. Vreme je bilo naravnost idealno. Nikakor se ni moglo odločiti ali naj prične deževati ali naj samo piha. Tako sem vseskozi hvaležno sprejemal neodločne kaplje in opazoval grozečo kapo na vrhu Storžiča. S parkirišča nad Mačami sem se zagnano zapodil po gozdni cesti desno od markacij, našel vaško smučarsko žičnico in nadaljeval naravnost navzgor. Goščava s trnjem in praprotjo ni moje vneme in hitrosti niti za drobec omajala. Višje sem padel v za hojo prijetno redek smrekov gozd, ki sem ga grizel po mestoma precej strmih flankah. Vsaka orientacija je bila v gozdu onemogočena, sledil sem le neizrazitemu gozdnemu grebenu, ki se je izoblikoval šele malo pod vrhom Kozjeka, 1100m.

Na sedlu, za vrhom, sem našel celo shojeno pot, pa mi njena smer ni dišala in sem nadaljeval naravnost navzgor na greben, ki se je naenkrat spremenil v čudovito, ostro nagubano travnato reber. To razgledišče je zagotovo eden najlepših kotičkov pod Storžičem, če ni celo najlepši (navkljub temnemu, oblačnemu vremenu, kapljam in vetru ga niti slučajno nisem mogel prezreti). Pogled na Hudičev boršt je izjemen, povsem neprekosljiv. Storžič, Kališče, Lanež, vse je kot na dlani. Popravljam, zagotovo je bil najlepši kotiček, pa se je žal dopadel še nekaterim drugim 'planincem', da so ga sklenili 'olepšati' in so zgradili kočo, katere lastnik je 'ponosni' GRS (čemu neki?)(le kdo jim je tam postojanko odobril in kako da ni označena na zemljevidih). Le malček naprej sem trčil na markirano pot, ji nekaj kratkih minut sledil do prečne poti Jakob-Kališče in spet odvil na divje, naravnost navzgor.

Gozd se je počasi razredčil, sledilo je nekaj prijetnega grebenskega plezanja (trave, pečevje, eno mesto je pogledalo proti II) in že sem od zgoraj navzdol opazoval PD na Kališču, ura pa je kazala šele nekaj minut čez pol šesto. Do vrha Malega Grintovca me je ločilo le še 250m višine, tako sem sklenil, da je časa dovolj in da bom ritem malček omilil. In res, oba s tempom sva nemudoma padla v gosto ruševje, ki me je pričakalo v zasedi. Zagnano sem se pognal naprej v goščavo in upal, da me bo spustila skozi. Kmalu (čez pol ure) sem sprejel dejstvo, da se ruševje ne bo umaknilo, se ustrezno napravil za boj (dolgi rokavi, dolge hlače in rokavice) in Storžič prečrtal s sobotnega sporeda. Kaj Storžič, zelo počasi mi je postalo jasno, da je tudi Mali Grintovec v nevarnosti. A kaj bi to, prave bitke se bijejo brez upa zmage. Še z večjo vnemo sem se spustil v pretep, skakal med veje, se plazil pod njimi, se vlekel čez grmovja in se tu in tam silovito prebijal po redkih stečinah. Nobena goščava ni bila zame pregosta, noben grm previsok in prav vsaka veja me je 'nežno' pobožala po kakem bolečem delu telesa. Kaj mi mar za dežne kaplje, ki so se počasi okrepile, kaj mi mar za vse bolj silovit veter, kaj mi mar za bolečine, ki mi jih je zadalo ruševje. Naj se še bolj zgrne name, sem tulil; toliko bolje, še več bom dal od sebe. In sem gonil svojo 'pesem' skozi ruševje, a po dobri uri silovite bitke sem bil dvoboj zaradi teme primoran predati. Desno pod mano se je odprla čistina, ki je vodila do markacij pod Srednjim vrhom, in ura je odbila zadnji zvon pred sedmo. Do vrha me je ločil še ohoho dolg nasad ruševja (bil sem na višini 1750m in vrh Malega Grintovca še ni pogledal iz zelenega morja), do teme pa samo še dobra ura.

Stekel sem dol do markacij in se jih držal vse do Mač, zajahal kolo in ob osmih sem bil točno po planu doma. Res, da sem precej načrtovanega spustil, zato pa bil bogatejši za marsikatero darilo (beri boleče buške na obeh golenih). Kaj? Sprašuješ, kako to da je slika obsijana s soncem, ko pa sem imel temačno vreme? Ja, hmmmm, no, kako bi rekel, ja, o tem bom kaj več zapisal jutri...