Po kaninski kraški puščavi sva si zaželela mehkobe Planjavskih zelenic, ki sva si jih že nekajkrat ogledovala z Zeleniških špic (s Staničevega vrha je prehod iz Repovega kota kot na dlani)(Zeleniške - zelenice, hmmm). Nad tolmuni naju je lovska pot v Repovem kotu skozi strm gozd pripeljala na razgledišče, kjer naju je lepo shojen odcep usmeril k Planjavskim zelenicam. Prehod, ki je sledil, je bil strašno pester: mestoma izpostavljen, ruševnat, zagruščen, laštast, čvrsto kamnit, strm, podrt, travnat in še kar je podobnega. Težave so bile zmerne in so le na mestu ali dveh pogledale čez prvo stopnjo. Po zanimivem prehodu je sledilo bolj enolično vzpenjanje naravnost navzgor po travah in višje vse bolj po skalah. Ciljala sva nekoliko v desno in prilezla naravnost na markirani vrh Planjave.

Sestopila sva po Zeleniških špicah, ki se nama navzdol bolj dopadejo. Vedno ubirava kake nove grebenske variante, tokrat pa sva šla strogo po 'normalki'. Ampak presneto, kako so bile špice v nedeljo sitne. Res, da so bile precej zagruščene/zarolane (deževje je opravilo svoje), a težavice nama je povzročala tudi Nebeška lojtra, kar se nama še ni zgodilo. Vedno sem jo podcenjeval s slabo II (najtežji del je navpičen, ozek kaminček), tokrat sem oceno krepko povišal. Tudi zajeda/poklina v Staničevem vrhu je bila v nedeljo težja. Bo že tako, da ti kak dan plezanje ne steče in nikar naju vedno držati za ocene...