Opis ture na Mali Grintovec čez Turne sva našla v vodniku Manj znane poti. Turo sva nekoliko predrugačila, saj nama hoja po cesti nikakor ne diši, tako sva za izhodišče izbrala parkirišče v Podstoržiču, 1000+ m.

Po gozdu, izjemno visokih travah in spet gozdu sva naravnost navzgor prilomastila do 'luštne' lovske potke na grebenu, ki se vije od Turnov do Malega Grintovca. Potka je bila vseskozi lepo 'hodljiva', le na dveh mestih sva jo urezala po svoje (prvič je potka sumljivo zavila premočno levo, drugič pa se je na lepem vdrla v trave) in kar prehitro sva se znašla na Malem Grintovcu. Na hitro sva se prek Bašeljskega vrha prestavila pod vršno glavo Storžiča, kjer sva ugibala vreme...

...kot to najbrž nadvse veselo uganjajo vremenarji ;). Plohe in nevihte naj bi se razvile proti večeru, naju pa so kaplje pozdravile že na izhodišču in se potem ob vsaki primerni priliki vrnile pogledat, kako napredujeva. Na Bašeljskem prevalu se je malce bolj usulo, a sva vseeno določila, da za eno 'šibancijo' na vrh bo pa vreme ja še zdržalo. In smo imeli dirko, midva sva letela, kolikor se je dalo, vreme je zbiralo črnino in kaplje. Tekma je bila izjemno napeta, izid negotov in vreme se je počasi zatekalo k vedno bolj nešportnim potezam. Najprej se je nekje na polovici ulilo kot iz škafa, višje se je nalivu pridružilo tudi grmenje, v samem šprintu pa se je nasprotnik poslužil še toče. Kar verjeti nisva mogla, da tako goljufivega tekmeca sodnik (beri Storžič) še ni izločil. Navkljub lednemu tepežu je zmagala gorenjska trma dveh politih in tepenih cuckov, ki sta z vrha še v isti sekundi obrnila navzdol. Toča je počasi pojenjala, grmenje se je utišalo in naliv je usahnil. Na Bašeljskem prevalu se je nad Storžičem povsem zjasnilo, prevladala je modrina neba in nad Podstoržičem se je razvila prečudovita mavrica. In sva odšla zakladu naproti.