Ni blo glih cel dan cajta, tko da se nisva smela nker zataknt in sva šla na znana pota, hudo šibala gor in neumn gledala naukol v zatrep ta Malga Koritnškega Mangrta. Ne tko kmal nama je kapnl, da sva falila k dva kretena, sestopla vsaj 200m, na hitr stresla še enkrt tolk ta narslabše vole, in k sem bil po mnen vseh ta drugh od m&m jest ta narbol kriv (zato, k sm odzad sopihu in tovoru za oba in nč naprej gledu), sem bil pa za kazen še tepen (tlako sem delu tko, da nisem nč pil). Divjala sva gor do vstopa, preskočla pot živlena in že norela čez Ponce. Na ta sredn me je sonce čist zatolku in sem se komej še zvalu do jezer. Pet ur pa pol matra brez vode je na takmu soncu preveč.

Greben Ponc je trenutno tako lep, da bi bila prava gorniška katastrofa, če bi ga Italijani res na novo markirali in ojeklenili. Plezalne težave so majhne in nikjer ne pogledajo prav veliko čez prvo težavnostno stopnjo (če sploh kje). Težaven pa je sestop z Vevnice v škrbino, ki so ga Italijani na novo zavarovali s številnimi jeklenicami in klini (kljub železju je to daleč najtežji del prečenja). Omenjeni sestop poteka na levi strani, na slovenski strani je prehod v škrbino sicer občutno lažji, a ni zavarovan in ga je od zgoraj težje vdeti.